V sliki: internacija, partizanstvo, umik iz javnosti
V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki retrospektivna razstava del skrivnostnega slikarja, čigar opus še danes ni povsem razkrit.
Odpri galerijo
Nande Vidmar: Delo na polju, 1949, olje na platnu Fotografije Galerija Božidar Jakac
Nande Vidmar je malo znan slikar celo v umetnostnozgodovinskih krogih, čeprav je leta 1978 prejel Prešernovo nagrado. Še danes, 38 let po smrti, njegov opus ni povsem razkrit. Nekatere njegove slike so bile uničene, za drugimi se je izgubila sled. Zato se je Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ko se je odločila pripraviti retrospektivno razstavo Vidmarjevih del, ki bo odprta do marca 2020, spoprijela z velikim izzivom.
Nande Vidmar (1899–1981) se je z mlajšim bratom Dragom zapisal v slovensko likovno zgodovino predvsem kot ekspresionist, tradicionalni krajinar, novostvarnostni portretist, slikar žanrskih in partizanskih prizorov, manj pa kot intimist, kakršen se prikazuje z deli v zadnjih dveh desetletjih ustvarjanja. Čeprav so njegovi najzgodnejši realistično-impresionistični začetki nepoznani ter je izgubljenih veliko medvojnih slik, reprezentativen izbor razstavljenih del omogoča sledenje oblikovnim spremembam, znotraj katerih umetnik razvija ustaljeno ikonografijo, najizraziteje krajino, je v katalogu k razstavi zapisal njen kustos Robert Simonišek. Na razstavi je kar nekaj likovnih del, ki še niso bila predstavljena javnosti.
V Galeriji Božidar Jakac so med pripravami na razstavo evidentirali več kot 1800 risb in grafik ter okoli 200 slik tega slikarja, risarja in grafika. Na ogled je več kot 200 najizrazitejših likovnih del iz Vidmarjevega opusa, ki sega od dvajsetih let prejšnjega stoletja do leta 1971, ko je po dokončanju slike Zapuščena stena prenehal ustvarjati. Poleg likovnih del in dokumentarne predstavitve utrinkov iz umetnikovega burnega življenja so razstavljeni tudi predmeti in spominki, ki jih je oblikoval v zgodnjem obdobju ter med drugo svetovno vojno, ko je bil v taborišču. Večino razstavljenih del je posodil umetnikov sin Mišo Vidmar, druga so iz ljubljanske Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana ter od zasebnih lastnikov.
Vidmarjeva dela iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja so bila le enkrat na ogled javnosti. V tem obdobju je sprva ustvarjal v mejah novega realizma in nizal prizore svojega ateljeja z dekorativno, skoraj matissovsko noto. Na neki točki je pod vplivi abstraktne umetnosti radikalno preoblikoval svoj izraz. Najpoznejša dela tematizirajo nasilje druge svetovne vojne in so posredno avtorjeva kritika takratnih družbenih razmer ter kulturniške elite.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šel iz internacije k partizanom. Čeprav je imel pomembno funkcijo v propagandnem odseku in čeprav je večina kulturnikov poudarjala borbeni zanos, je med njegovimi deli le malo takih. Čeprav je bil po vojni nagrajen z medaljo za hrabrost, z redom zaslug za narod in redom zaslug za narod z zlato zvezdo, ni bil del kulturniške elite in se je konec štiridesetih let umaknil iz javnosti.
Povojna družbena ureditev ni prinesla pričakovanih sprememb. Ker je bil socialno občutljiv do zapostavljenih, je bil razočaran nad oblastjo, poleg tega so ga pestile zdravstvene težave, ki so se pojavile že v partizanih. Ni naključje, da med njegovimi številnimi portretiranci ni povojnih političnih ali kulturniških elitnežev.
V petdesetih letih je Vidmar ustvaril magičnorealistično-nadrealistični cikel oblakov, ki so bili uvod v modernizacijo njegovega izraza. Čeprav si je uredil atelje v središču Ljubljane, se je še zmeraj zatekal v naravo, največkrat v bližino Iške, kjer si je zgradil kolibo in kamor je rad zahajal z ožjo družino. Tu se je srečeval z bratom Dragom, tudi slikarjem, ki je imel nedaleč stran svojo kolibo.
Ker je imel umetnik čedalje manj stikov s strokovno javnostjo in je vstop v atelje dovolil samo ožjim družinskim članom, njegova novejša likovna dela niso odmevala na razstavah, je povedal Robert Simonišek. Vidmarjeva ikonografska raznovrstnost in razpetost med krajino ter portretom se je postopoma skrčila na atelje kot osnovni motiv. Vanj je umeščal družinske člane, svojo podobo, nazadnje pa le še predmete in privide. Interier je bil sprva barvit in napolnjen z ležernimi figurami po zgledu modernejših evropskih tokov. Kombinacija rdeče barve in ženske figure v interierju spominja na lirična Matissova dela. V tistem času so nastajale tudi slike z geometričnimi in stiliziranimi figurami, ki pričajo o stremljenju k abstraktni umetnosti.
Ob koncu petdesetih let se je zgodil zadnji prelom. Travme, ki so se kopičile v umetnikovi podzavesti, so vplivale na preoblikovanje njegovega likovnega izraza. Simboli revolucije in vojna izkušnja (motivi partizanskih kolon, rdeči kralji, požgane vasi, ključavnice, anonimni obrazi) so problematizirali preteklost. Vidmarjev modernizem je bil samonikel. Vrh modernizma so avtoportreti, na katerih se melanholičnemu obrazu, bržkone povzetemu po fotografijah, pridružujejo bajoneti, medalje, številke iz taborišča, odlikovanja ipd. Enigmatična atmosfera veje s slik z motiviko ateljejskih sten, na katerih se poleg slikarskega inventarja pojavlja partizanska ikonografija. Pozna Vidmarjeva dela je mogoče interpretirati kot posredno kritiko delovanja tedanjega režima.
Vidmarjevemu obdobju v internaciji se je v katalogu posvetil umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Po aretaciji 25. februarja 1942, ko je bilo v Ljubljani obsedno stanje z zaporami, racijami in postavljanjem žičnih ovir okoli mesta, so umetnika prepeljali v taborišče v vasi Čiginj pri Tolminu. Aretacije gotovo ni pričakoval, saj je še februarja z bratom Dragom razstavljal v Galeriji Obersnel na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Gotovo je okupatorje zbodlo, da je Vidmar učitelj, rojen v Proseku nad Trstom.
Skoraj gotovo je najstarejša Vidmarjeva taboriščna risba nastala v Čiginju ob koncu marca 1942.
Italijanske oblasti so vse taboriščnike iz Čiginja aprila 1942 preselile v Gonars. Nande Vidmar je bil najstarejši znani slikar v tem taborišču, kjer je ostal do oktobra 1942. Bil je med bolj kakovostnimi in izkušenimi likovniki, pravi Zupan. Njegove risbe so izdelane v presenetljivo različnih tehnikah. Veliko je podob z grafitnim svinčnikom, manj z barvnimi risali, z ogljem. Več kot bi pričakovali je tušev, zelo redki so akvareli. Prevladuje črtna risba, običajno dopolnjevana s senčenjem.
Ključni dogodek, ki je spodbudil novo selitev, je bil pobeg organiziranih pripadnikov OF in komunistične partije v noči na 31. avgust 1942. Po 60-metrskem rovu, izkopanem pod bodečo žico do bližnje njive, je pobegnilo osem mož. Nande Vidmar je nočno paniko in apel k pobegu upodobil na več risbah. Vodstvo taborišča Gonars je v strahu pred novimi pobegi večino Slovencev septembra in oktobra preselilo v Monigo (Treviso) in v Renicci pri Arezzu. Vidmar je bil v Renicciju do julija 1943. Tam je vestno risal portrete taboriščnikov, skupine internirancev in še bolj pogosto vedute z redkim drevjem ter šotori med drevesi. Izdeloval je še manjše izdelke, običajno spominke. Večini portretirancev je verjetno avtor izročil eno od različic realističnih portretov, v spomin na taborišče. Gotovo so nekateri hoteli spomin zase ali za svojce, ki bi jim ob morebitni smrti zapustili svoje obličje na papirju. Izjema so redke, zelo ekspresivne glave umirajočih ali umrlih sotrpinov. Vsi upodobljenci brez besed izražajo stisko preganjanih, lačnih, prezeblih in bolnih.
Likovno celostne in pričevalne so risbe ambientov med barakami, na ležišču, v vrstah za hrano. Zelo spretno so komponirani prizori znotraj okvirov pogradov, kar stopnjuje do posameznih tihožitij. Risbe so nazoren odsev življenja, velikokrat ždenja v taborišču. Otopelost, čakanje na hrano, ponekod skupina kvartopircev ali šahistov, sedeči in ležeči ljudje so največkrat na ohranjenih papirjih.
Nande Vidmar in brat Drago sta že pred začetkom vojne bila zelo izpovedna, čustvena, ekspresivna, energična. Nande je v taboriščnih risbah drugačen, največkrat umirjen. Osebe niso spačene v čustvih in kretnjah. Vsak človek je izrisan z naklonjenostjo, neko prijazno potezo, v kateri ni opaziti predhodnega ekspresionističnega slikarja, ki sledi Oskarju Kokoschki, pravi Zupan. V težkih razmerah je slikar stopil korak nazaj in se približal akademskemu izražanju.
Vedute so ena od ključnih skupin Vidmarjevih risb iz Gonarsa in Reniccija. Večina spada med boljše izdelke tega slikarja v taboriščih. Posamezne risbe nas skoraj zavedejo, ko ob pogledu na vaške hiše in značilen zvonik skoraj pozabimo, da jih je avtor upodabljal izza žice. Na stotine Vidmarjevih taboriščnih risb je primarna likovna izpoved človeka in trpljenja v ključnih trenutkih njegovega življenja in naše zgodovine.
Nande Vidmar, arhiv Miša Vidmarja
Nande Vidmar (1899–1981) se je z mlajšim bratom Dragom zapisal v slovensko likovno zgodovino predvsem kot ekspresionist, tradicionalni krajinar, novostvarnostni portretist, slikar žanrskih in partizanskih prizorov, manj pa kot intimist, kakršen se prikazuje z deli v zadnjih dveh desetletjih ustvarjanja. Čeprav so njegovi najzgodnejši realistično-impresionistični začetki nepoznani ter je izgubljenih veliko medvojnih slik, reprezentativen izbor razstavljenih del omogoča sledenje oblikovnim spremembam, znotraj katerih umetnik razvija ustaljeno ikonografijo, najizraziteje krajino, je v katalogu k razstavi zapisal njen kustos Robert Simonišek. Na razstavi je kar nekaj likovnih del, ki še niso bila predstavljena javnosti.
Razkrivanje neznanega
V Galeriji Božidar Jakac so med pripravami na razstavo evidentirali več kot 1800 risb in grafik ter okoli 200 slik tega slikarja, risarja in grafika. Na ogled je več kot 200 najizrazitejših likovnih del iz Vidmarjevega opusa, ki sega od dvajsetih let prejšnjega stoletja do leta 1971, ko je po dokončanju slike Zapuščena stena prenehal ustvarjati. Poleg likovnih del in dokumentarne predstavitve utrinkov iz umetnikovega burnega življenja so razstavljeni tudi predmeti in spominki, ki jih je oblikoval v zgodnjem obdobju ter med drugo svetovno vojno, ko je bil v taborišču. Večino razstavljenih del je posodil umetnikov sin Mišo Vidmar, druga so iz ljubljanske Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana ter od zasebnih lastnikov.
Vidmarjeva dela iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja so bila le enkrat na ogled javnosti. V tem obdobju je sprva ustvarjal v mejah novega realizma in nizal prizore svojega ateljeja z dekorativno, skoraj matissovsko noto. Na neki točki je pod vplivi abstraktne umetnosti radikalno preoblikoval svoj izraz. Najpoznejša dela tematizirajo nasilje druge svetovne vojne in so posredno avtorjeva kritika takratnih družbenih razmer ter kulturniške elite.
Nande Vidmar: Interier s sedečo žensko, 1955, olje na lesonitu
Iz internacije k partizanom
Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šel iz internacije k partizanom. Čeprav je imel pomembno funkcijo v propagandnem odseku in čeprav je večina kulturnikov poudarjala borbeni zanos, je med njegovimi deli le malo takih. Čeprav je bil po vojni nagrajen z medaljo za hrabrost, z redom zaslug za narod in redom zaslug za narod z zlato zvezdo, ni bil del kulturniške elite in se je konec štiridesetih let umaknil iz javnosti.
Povojna družbena ureditev ni prinesla pričakovanih sprememb. Ker je bil socialno občutljiv do zapostavljenih, je bil razočaran nad oblastjo, poleg tega so ga pestile zdravstvene težave, ki so se pojavile že v partizanih. Ni naključje, da med njegovimi številnimi portretiranci ni povojnih političnih ali kulturniških elitnežev.
Modernizacija izraza
V petdesetih letih je Vidmar ustvaril magičnorealistično-nadrealistični cikel oblakov, ki so bili uvod v modernizacijo njegovega izraza. Čeprav si je uredil atelje v središču Ljubljane, se je še zmeraj zatekal v naravo, največkrat v bližino Iške, kjer si je zgradil kolibo in kamor je rad zahajal z ožjo družino. Tu se je srečeval z bratom Dragom, tudi slikarjem, ki je imel nedaleč stran svojo kolibo.
Nande Vidmar: Sončni žarek (Obisk neimenovanih), 1959, olje na platnu
Ker je imel umetnik čedalje manj stikov s strokovno javnostjo in je vstop v atelje dovolil samo ožjim družinskim članom, njegova novejša likovna dela niso odmevala na razstavah, je povedal Robert Simonišek. Vidmarjeva ikonografska raznovrstnost in razpetost med krajino ter portretom se je postopoma skrčila na atelje kot osnovni motiv. Vanj je umeščal družinske člane, svojo podobo, nazadnje pa le še predmete in privide. Interier je bil sprva barvit in napolnjen z ležernimi figurami po zgledu modernejših evropskih tokov. Kombinacija rdeče barve in ženske figure v interierju spominja na lirična Matissova dela. V tistem času so nastajale tudi slike z geometričnimi in stiliziranimi figurami, ki pričajo o stremljenju k abstraktni umetnosti.
Vpliv travm
Ob koncu petdesetih let se je zgodil zadnji prelom. Travme, ki so se kopičile v umetnikovi podzavesti, so vplivale na preoblikovanje njegovega likovnega izraza. Simboli revolucije in vojna izkušnja (motivi partizanskih kolon, rdeči kralji, požgane vasi, ključavnice, anonimni obrazi) so problematizirali preteklost. Vidmarjev modernizem je bil samonikel. Vrh modernizma so avtoportreti, na katerih se melanholičnemu obrazu, bržkone povzetemu po fotografijah, pridružujejo bajoneti, medalje, številke iz taborišča, odlikovanja ipd. Enigmatična atmosfera veje s slik z motiviko ateljejskih sten, na katerih se poleg slikarskega inventarja pojavlja partizanska ikonografija. Pozna Vidmarjeva dela je mogoče interpretirati kot posredno kritiko delovanja tedanjega režima.
Vidmarjevemu obdobju v internaciji se je v katalogu posvetil umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Po aretaciji 25. februarja 1942, ko je bilo v Ljubljani obsedno stanje z zaporami, racijami in postavljanjem žičnih ovir okoli mesta, so umetnika prepeljali v taborišče v vasi Čiginj pri Tolminu. Aretacije gotovo ni pričakoval, saj je še februarja z bratom Dragom razstavljal v Galeriji Obersnel na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Gotovo je okupatorje zbodlo, da je Vidmar učitelj, rojen v Proseku nad Trstom.
Nande Vidmar: Zimska pokrajina, 1921, olje na platnu
Skoraj gotovo je najstarejša Vidmarjeva taboriščna risba nastala v Čiginju ob koncu marca 1942.
Italijanske oblasti so vse taboriščnike iz Čiginja aprila 1942 preselile v Gonars. Nande Vidmar je bil najstarejši znani slikar v tem taborišču, kjer je ostal do oktobra 1942. Bil je med bolj kakovostnimi in izkušenimi likovniki, pravi Zupan. Njegove risbe so izdelane v presenetljivo različnih tehnikah. Veliko je podob z grafitnim svinčnikom, manj z barvnimi risali, z ogljem. Več kot bi pričakovali je tušev, zelo redki so akvareli. Prevladuje črtna risba, običajno dopolnjevana s senčenjem.
Portreti sotrpinov
Ključni dogodek, ki je spodbudil novo selitev, je bil pobeg organiziranih pripadnikov OF in komunistične partije v noči na 31. avgust 1942. Po 60-metrskem rovu, izkopanem pod bodečo žico do bližnje njive, je pobegnilo osem mož. Nande Vidmar je nočno paniko in apel k pobegu upodobil na več risbah. Vodstvo taborišča Gonars je v strahu pred novimi pobegi večino Slovencev septembra in oktobra preselilo v Monigo (Treviso) in v Renicci pri Arezzu. Vidmar je bil v Renicciju do julija 1943. Tam je vestno risal portrete taboriščnikov, skupine internirancev in še bolj pogosto vedute z redkim drevjem ter šotori med drevesi. Izdeloval je še manjše izdelke, običajno spominke. Večini portretirancev je verjetno avtor izročil eno od različic realističnih portretov, v spomin na taborišče. Gotovo so nekateri hoteli spomin zase ali za svojce, ki bi jim ob morebitni smrti zapustili svoje obličje na papirju. Izjema so redke, zelo ekspresivne glave umirajočih ali umrlih sotrpinov. Vsi upodobljenci brez besed izražajo stisko preganjanih, lačnih, prezeblih in bolnih.
Nande Vidmar: Interniranec, 1942, pastelni svinčnik na papirju
Likovno celostne in pričevalne so risbe ambientov med barakami, na ležišču, v vrstah za hrano. Zelo spretno so komponirani prizori znotraj okvirov pogradov, kar stopnjuje do posameznih tihožitij. Risbe so nazoren odsev življenja, velikokrat ždenja v taborišču. Otopelost, čakanje na hrano, ponekod skupina kvartopircev ali šahistov, sedeči in ležeči ljudje so največkrat na ohranjenih papirjih.
Nande Vidmar in brat Drago sta že pred začetkom vojne bila zelo izpovedna, čustvena, ekspresivna, energična. Nande je v taboriščnih risbah drugačen, največkrat umirjen. Osebe niso spačene v čustvih in kretnjah. Vsak človek je izrisan z naklonjenostjo, neko prijazno potezo, v kateri ni opaziti predhodnega ekspresionističnega slikarja, ki sledi Oskarju Kokoschki, pravi Zupan. V težkih razmerah je slikar stopil korak nazaj in se približal akademskemu izražanju.
Vedute so ena od ključnih skupin Vidmarjevih risb iz Gonarsa in Reniccija. Večina spada med boljše izdelke tega slikarja v taboriščih. Posamezne risbe nas skoraj zavedejo, ko ob pogledu na vaške hiše in značilen zvonik skoraj pozabimo, da jih je avtor upodabljal izza žice. Na stotine Vidmarjevih taboriščnih risb je primarna likovna izpoved človeka in trpljenja v ključnih trenutkih njegovega življenja in naše zgodovine.
