Vključevanje popularnosti, a brez populizma
S priznano kuratorko festivala Štajerska jesen o vprašanjih, ki (si) jih zastavlja sodobna umetnost.
Odpri galerijo
»V okoljih, kot sta Slovenija ali Rusija, so umetniki v opoziciji, čeprav včasih nimajo veliko vzvodov moči,« pravi Ekaterina Degot, kuratorka Štajerske jeseni. FOTO: Mathias Völzke
Pretekli vikend se je v avstrijskem Gradcu začela 54. Štajerska jesen, festival sodobne umetnosti, ki letos ponuja možnosti za izhod. Naslov Izhod (The Way Out) ni le povabilo ven, na prosto, ker pandemične razmere ne dovoljujejo uživanja kulture znotraj kulturnih institucij, kot smo vajeni, pač pa je tudi metafora za osvoboditev posameznika in umetnosti same. Letošnji koncept festivala, ki bo potekal do 10. oktobra in na katerem sodelujejo tudi slovenski umetniki, je podrobneje razložila kuratorka Ekaterina Degot.
Sam fokus, v katerega je festival usmerjen, se ni spreminjal, seveda pa smo razmeram morali prilagoditi medij. Lani ni bilo mogoče izvesti dogodkov v živo, zato smo se preselili na splet. Letos se soočamo z raznimi ukrepi in pravili, ki prav tako vplivajo na medij, torej na to, ali bo dogodek potekal v živo, v zaprtem prostoru, zunaj, bo delo v obliki performansa ali posterja … Premisliti smo morali tudi razmerje med lokalnim in globalnim, saj se Štajerska jesen že od začetkov loteva te dihotomije in njene problematike. Zaradi razmer smo zadevo poenostavili, dogodki v živo so namenjeni lokalnemu občinstvu, spletni pa mednarodnemu. Ta čas smo prav tako izkoristili za to, da osvetlimo zgodovino festivala in razmislimo o procesih, ki se dogajajo in se bodo tudi v prihodnje. Na primer o veliki potrebi po enakopravnosti, hkrati pa o veliki infantilizaciji populacije, tako z leve kot desne politične opcije, ki uvajata ekstremne ukrepe in v imenu covida-19 lahko izpeljeta še številne druge politične regulacije. To se dogaja po vsem svetu. Sprašujemo se tudi, kaj pomeni ustvarjati festival, ki govori o uporu in svobodi, obenem pa je tako omejen s higienskimi pravili. S tem paradoksom se bomo ukvarjali vsaj še nekaj let. Razmišljamo tudi o lastni hipokriziji, ko govorimo o uporu, medtem pa sami omejujemo vstop na dogodke.
To geslo deluje na več ravneh. Kot se ponuja prva sugestija, gre za povabilo ven, na prosto, gre pa tudi za razmislek o izhodu iz kriz, pobegu od pojavov, kot so desničarske vlade, nacionalizem, ekološke katastrofe, čemur se bomo v času festivala posebej posvetili na konferenci z mednarodnimi umetniki in misleci. A kaj pomeni izhod na polju umetnosti? Morda je to soočenje z resničnostjo, z živo publiko, resničnimi situacijami, rušenje zidov. To so le predlogi, ne ponujamo odgovorov, raje (si) zastavljamo vprašanja.
Zelo pozorno sem spremljala, kako so se druga področja umetnosti, film, televizija, pa tudi modna industrija odzvali na zaprtje javnega življenja. Ubirali so zanimive, rekla bi celo umetniške rešitve, denimo, modne revije so razvile spletne formate ali pa so uporabili lutke namesto pravih manekenk. Sodobna umetnost se ni tako prilagodila razmeram. Lani smo Štajersko jesen resda izpeljali kot program Paranoja TV, torej kot idejo, ki se infiltrira ljudem v domove prek ekranov. Letos bomo to ponovili, vendar na nekoliko drugačen način. Na primer avstrijski gledališki režiser Felix Hafner ustvarja gledališko predstavo, v katero je vključil prebivalce treh štajerskih krajev. Raziskuje proteste in medgeneracijske razlike v razlogih za protestiranje. Stik s prebivalci predela v Gradcu in naključnimi mimoidočimi vzpostavlja tudi švicarski umetnik Thomas Hirschhorn, ki je neopazen in napol pozabljen modernistični spomenik v Gradcu preoblekel v memorial francoski filozofinji Simone Weil. Obstoječemu spomeniku je dodal nove plasti, ga obdal z napisi, posvetili, predmeti, knjigami in tako nagovoril lokalne prebivalce, da memorial dopolnjujejo, ga preoblikujejo in zanj tako skrbijo v času festivala. Španski pisatelj in kurator Paul B. Preciado je prebivalcem Gradca napisal in poslal ljubezensko pismo, ki ga bodo prejeli po pošti. Zelo zanimivo je tudi delo multimedijskega umetnika Hita Steyerla in igralca Marka Waschkeja, ki bosta svoje delo z naslovom Igram, torej sem! Digitalni kmečki upor (I Play Therefore I Am! A Digital Peasant Revolt) predstavila na zelo nenavaden način. Težko opišem, kako bo videti, saj sta oblika in videz dela odvisna od participacije gledalca. Gre za zanimivo umetniško raziskovanje možnosti, ki jih ponuja splet.
Že ko sem prevzela vlogo kuratorke festivala Štajerska jesen, sem začela razmišljati o sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem. Goran Injac je bil moj prvi stik in to predstavo smo načrtovali dolgo časa. Vmes sem se seznanila z delom umetnika Žige Divjaka, ki je name naredil velik vtis. Videla sem njegovo produkcijo o migrantih in nekajkrat sva se tudi srečala. Predstavo bi morali izvesti že lani, a smo jo zaradi njene narave, ki vključuje publiko, raje prestavili na letos. To je predstava o ekološki krizi, ki ima strukturo diskusije, javne debate, v kateri igralci razglabljajo o krivcih in vlogi neoliberalnega kapitalizma pri neizogibni ekološki katastrofi. Gre za politično delo, ki vključuje tudi osebne zgodbe.
Sodobna umetnost se postavlja nad publiko. To je bila tradicionalna pozicija avantgard, kar je povezano s celotnim sistemom sodobne umetnosti, ki je precej specifičen. Sodobna vizualna umetnost ne pozna pojma bestseller, uspešnice. Uspešnice poznajo druga področja umetnosti, gledališče, film, glasba. To dejstvo ima pozitivne strani, saj se je sodobna umetnost na ta način samozaščitila kot avantgardno polje oziroma misel, ima pa tudi negativno plat, ki se še zlasti kaže v zadnjem času, ko je vizualna umetnost postala področje brez stika z občinstvom. Občinstvo se zanjo ne zanima in mu je relativno vseeno, ali sploh obstaja. Podobno tudi vizualna umetnost občinstva ne potrebuje – v nasprotju z gledališčem, ki brez njega ne obstaja. Razstave zares ne potrebujejo publike. Posebno v lockdownu je postalo jasno, da ljudje tega polja umetnosti ne pogrešajo. Po drugi strani pa so v tem času pogrešali ustvarjalnost. V Rusiji, denimo, se je v lockdownu pojavil val DIY (naredi sam) vizualne umetnosti, ko so ljudje poustvarjali ali rekonstruirali znamenita likovna dela. Pri tem so si pomagali z domačimi predmeti, tako da so slike Salvadorja Dalija na primer ustvarili s kuhinjskimi pripomočki ali pa so se oblekli v kostume in poustvarili prizor iz kakšne od znamenitih umetnin. Nastale so precej duhovite stvari in izkazalo se je, da ljudje čutijo veliko potrebo po ustvarjalnosti. To je nekaj, kar na festivalu raziskujemo v zadnjih letih, kako torej vključiti popularnost, ne da bi postali populistični. Kako publiko aktivno vključiti v umetnost, bodisi da v njej participira bodisi o njej razmišlja. To ni lahka naloga, saj se ljudje počutijo udobno v svoji pasivnosti do umetnosti, umetnosti pa je udobno biti pasivni objekt. To poskušamo izzvati.
Res je in menim, da se to že dogaja. Samo poglejte modno industrijo, ki sem jo prej omenila, ali film, kot je recimo Dežela nomadov, v katerem igrajo resnični ljudje, nomadi. Ta želja po demokratizaciji, ki ni nujno povezana z resnično demokracijo, v umetnosti kaže zanimive perspektive. Je pa tudi želja po bolj avtonomni umetnosti, ki je prav tako legitimna. Posebno dandanes, v okoljih, kot sta Slovenija ali Rusija, kjer so umetniki v opoziciji, čeprav včasih nimajo veliko vzvodov moči. Včasih je največ, kar lahko storijo, to, da se umaknejo. Tudi umik je politična gesta. Tako lahko pride do undergrounda oziroma nekonformistične umetnosti. V zgodovini umetnosti so se umetniki mnogokrat na dogajanje odzvali z umikom, radikalno tako, da niso počeli nič ali pa zgolj nujne reči. Pri tem pa je vendarle pomembno vedeti, kdaj je pravi čas za to.
V Avstriji bodo v času festivala ravno potekale lokalne volitve, kar je pomembna zadeva, saj se bodo definirala razmerja lokalnih političnih moči. V sklopu festivala pripravljamo umetniško akcijo. Avstrijska igralka bo snemala televizijske prispevke in opravljala pogovore z ljudmi – pretežno ženskami, ki delajo v volilnih štabih. To bo projekt, ki bo tekel v Gradcu v živo, pa tudi na spletu. Ena od alarmantnih odločitev avstrijske politike, ki je bila sprejeta pred kratkim, pa je, da Avstrija ne bo odprla vrat beguncem iz Afganistana. To seveda definira, kako se Avstrija kot država pozicionira. Zgodovinsko gledano se je vedno pozicionirala kot nevtralna država, ki je nad vsem. Kompromis je njeno ideološko bistvo.
Ob projektu pred leti, ko smo na glavni trg postavili zabojnike, v katere bi ljudje lahko odlagali različno nacistično memorabilijo, ki jim leži na podstrehah ali v kleteh, so nas na družbenih omrežjih zasuli s sovražnim govorom. A poudarjam, vloga festivala je, da opozarja na te stvari. Letos bomo v sodelovanju z lokalno založniško hišo Clio, ki je specializirana za nacistično zgodovino in boj proti nacizmu ter raziskuje tudi zgodovino avstrofašizma, posneli dokumentarni film, ki bo na ogled tudi na spletu. Prizorišča bodo posamezni predeli Gradca, ki so povezani s to tematiko, kar pa redkokdo ve, prav tako bomo odkrivali popolnoma neznane kraje, za katere sploh ni znano, da so bili povezani z nacizmom.
Če se vrnem k vašemu vprašanju; da, odnos se počasi spreminja, ampak nič se ne bo premaknilo, dokler ne bo takega stališča zastopala vlada in ga ne bo politika tako podprla, da bo to postala središčna točka kampanj posameznih strank. Uradna pozicija politike je nagnjena k pozabljanju ali pa prevladuje miselnost, da je s tem že opravljeno. Ampak ni tako. Dokler bodo v Gradcu stali spomeniki, posvečeni fašistom, menim, da je naša naloga, da na to opozarjamo in spominjamo.
Performans v režiji Žige Divjaka bo na ogled 24., 25. in 26. septembra v graškem Orpheumu.
Festival vodite že četrto leto. V dobrem in slabem, bi lahko rekli. Kakšne so bile vaše začetne zamisli in kako ste jih morali prilagoditi glede na pandemijo?
Sam fokus, v katerega je festival usmerjen, se ni spreminjal, seveda pa smo razmeram morali prilagoditi medij. Lani ni bilo mogoče izvesti dogodkov v živo, zato smo se preselili na splet. Letos se soočamo z raznimi ukrepi in pravili, ki prav tako vplivajo na medij, torej na to, ali bo dogodek potekal v živo, v zaprtem prostoru, zunaj, bo delo v obliki performansa ali posterja … Premisliti smo morali tudi razmerje med lokalnim in globalnim, saj se Štajerska jesen že od začetkov loteva te dihotomije in njene problematike. Zaradi razmer smo zadevo poenostavili, dogodki v živo so namenjeni lokalnemu občinstvu, spletni pa mednarodnemu. Ta čas smo prav tako izkoristili za to, da osvetlimo zgodovino festivala in razmislimo o procesih, ki se dogajajo in se bodo tudi v prihodnje. Na primer o veliki potrebi po enakopravnosti, hkrati pa o veliki infantilizaciji populacije, tako z leve kot desne politične opcije, ki uvajata ekstremne ukrepe in v imenu covida-19 lahko izpeljeta še številne druge politične regulacije. To se dogaja po vsem svetu. Sprašujemo se tudi, kaj pomeni ustvarjati festival, ki govori o uporu in svobodi, obenem pa je tako omejen s higienskimi pravili. S tem paradoksom se bomo ukvarjali vsaj še nekaj let. Razmišljamo tudi o lastni hipokriziji, ko govorimo o uporu, medtem pa sami omejujemo vstop na dogodke.
V kakšnem smislu torej predlagate izhod – A Way Out, kot ste naslovili letošnji festival?
To geslo deluje na več ravneh. Kot se ponuja prva sugestija, gre za povabilo ven, na prosto, gre pa tudi za razmislek o izhodu iz kriz, pobegu od pojavov, kot so desničarske vlade, nacionalizem, ekološke katastrofe, čemur se bomo v času festivala posebej posvetili na konferenci z mednarodnimi umetniki in misleci. A kaj pomeni izhod na polju umetnosti? Morda je to soočenje z resničnostjo, z živo publiko, resničnimi situacijami, rušenje zidov. To so le predlogi, ne ponujamo odgovorov, raje (si) zastavljamo vprašanja.
Kako se umetniki letos spopadajo s temi vprašanji?
Zelo pozorno sem spremljala, kako so se druga področja umetnosti, film, televizija, pa tudi modna industrija odzvali na zaprtje javnega življenja. Ubirali so zanimive, rekla bi celo umetniške rešitve, denimo, modne revije so razvile spletne formate ali pa so uporabili lutke namesto pravih manekenk. Sodobna umetnost se ni tako prilagodila razmeram. Lani smo Štajersko jesen resda izpeljali kot program Paranoja TV, torej kot idejo, ki se infiltrira ljudem v domove prek ekranov. Letos bomo to ponovili, vendar na nekoliko drugačen način. Na primer avstrijski gledališki režiser Felix Hafner ustvarja gledališko predstavo, v katero je vključil prebivalce treh štajerskih krajev. Raziskuje proteste in medgeneracijske razlike v razlogih za protestiranje. Stik s prebivalci predela v Gradcu in naključnimi mimoidočimi vzpostavlja tudi švicarski umetnik Thomas Hirschhorn, ki je neopazen in napol pozabljen modernistični spomenik v Gradcu preoblekel v memorial francoski filozofinji Simone Weil. Obstoječemu spomeniku je dodal nove plasti, ga obdal z napisi, posvetili, predmeti, knjigami in tako nagovoril lokalne prebivalce, da memorial dopolnjujejo, ga preoblikujejo in zanj tako skrbijo v času festivala. Španski pisatelj in kurator Paul B. Preciado je prebivalcem Gradca napisal in poslal ljubezensko pismo, ki ga bodo prejeli po pošti. Zelo zanimivo je tudi delo multimedijskega umetnika Hita Steyerla in igralca Marka Waschkeja, ki bosta svoje delo z naslovom Igram, torej sem! Digitalni kmečki upor (I Play Therefore I Am! A Digital Peasant Revolt) predstavila na zelo nenavaden način. Težko opišem, kako bo videti, saj sta oblika in videz dela odvisna od participacije gledalca. Gre za zanimivo umetniško raziskovanje možnosti, ki jih ponuja splet.
»Vizualna umetnost občinstva ne potrebuje – v nasprotju z gledališčem, ki brez njega ne obstaja.« Ekaterina Degot, Steirischer Herbst. FOTO: Marija Kanizaj
Letos Štajerska jesen sodeluje tudi s Slovenskim mladinskim gledališčem. Žiga Divjak je avtor predstave Vročina. Kako se je začelo vaše sodelovanje?
Že ko sem prevzela vlogo kuratorke festivala Štajerska jesen, sem začela razmišljati o sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem. Goran Injac je bil moj prvi stik in to predstavo smo načrtovali dolgo časa. Vmes sem se seznanila z delom umetnika Žige Divjaka, ki je name naredil velik vtis. Videla sem njegovo produkcijo o migrantih in nekajkrat sva se tudi srečala. Predstavo bi morali izvesti že lani, a smo jo zaradi njene narave, ki vključuje publiko, raje prestavili na letos. To je predstava o ekološki krizi, ki ima strukturo diskusije, javne debate, v kateri igralci razglabljajo o krivcih in vlogi neoliberalnega kapitalizma pri neizogibni ekološki katastrofi. Gre za politično delo, ki vključuje tudi osebne zgodbe.
Omenili ste, da se je televizijski medij na nove razmere relativno hitro in iznajdljivo prilagodil, da bi ohranil gledalce in svojo vlogo. V festivalskem uvodniku pa opažate, da s sodobno umetnostjo ni tako. V nasprotju s filmom, gledališčem, muzeji in glasbo institucij sodobne umetnosti ni nihče pogrešal, zapišete. Zakaj je tako?
Sodobna umetnost se postavlja nad publiko. To je bila tradicionalna pozicija avantgard, kar je povezano s celotnim sistemom sodobne umetnosti, ki je precej specifičen. Sodobna vizualna umetnost ne pozna pojma bestseller, uspešnice. Uspešnice poznajo druga področja umetnosti, gledališče, film, glasba. To dejstvo ima pozitivne strani, saj se je sodobna umetnost na ta način samozaščitila kot avantgardno polje oziroma misel, ima pa tudi negativno plat, ki se še zlasti kaže v zadnjem času, ko je vizualna umetnost postala področje brez stika z občinstvom. Občinstvo se zanjo ne zanima in mu je relativno vseeno, ali sploh obstaja. Podobno tudi vizualna umetnost občinstva ne potrebuje – v nasprotju z gledališčem, ki brez njega ne obstaja. Razstave zares ne potrebujejo publike. Posebno v lockdownu je postalo jasno, da ljudje tega polja umetnosti ne pogrešajo. Po drugi strani pa so v tem času pogrešali ustvarjalnost. V Rusiji, denimo, se je v lockdownu pojavil val DIY (naredi sam) vizualne umetnosti, ko so ljudje poustvarjali ali rekonstruirali znamenita likovna dela. Pri tem so si pomagali z domačimi predmeti, tako da so slike Salvadorja Dalija na primer ustvarili s kuhinjskimi pripomočki ali pa so se oblekli v kostume in poustvarili prizor iz kakšne od znamenitih umetnin. Nastale so precej duhovite stvari in izkazalo se je, da ljudje čutijo veliko potrebo po ustvarjalnosti. To je nekaj, kar na festivalu raziskujemo v zadnjih letih, kako torej vključiti popularnost, ne da bi postali populistični. Kako publiko aktivno vključiti v umetnost, bodisi da v njej participira bodisi o njej razmišlja. To ni lahka naloga, saj se ljudje počutijo udobno v svoji pasivnosti do umetnosti, umetnosti pa je udobno biti pasivni objekt. To poskušamo izzvati.
Mar ni to agenda, ki ste jo na neki način naslovili v svojem lanskem nagovoru občinstva, ko ste govorili o alternativni utopistični viziji in zlitju uporabnika in uporabnika umetnika, z namenom, da kultura preprede vsa polja našega življenja.
Res je in menim, da se to že dogaja. Samo poglejte modno industrijo, ki sem jo prej omenila, ali film, kot je recimo Dežela nomadov, v katerem igrajo resnični ljudje, nomadi. Ta želja po demokratizaciji, ki ni nujno povezana z resnično demokracijo, v umetnosti kaže zanimive perspektive. Je pa tudi želja po bolj avtonomni umetnosti, ki je prav tako legitimna. Posebno dandanes, v okoljih, kot sta Slovenija ali Rusija, kjer so umetniki v opoziciji, čeprav včasih nimajo veliko vzvodov moči. Včasih je največ, kar lahko storijo, to, da se umaknejo. Tudi umik je politična gesta. Tako lahko pride do undergrounda oziroma nekonformistične umetnosti. V zgodovini umetnosti so se umetniki mnogokrat na dogajanje odzvali z umikom, radikalno tako, da niso počeli nič ali pa zgolj nujne reči. Pri tem pa je vendarle pomembno vedeti, kdaj je pravi čas za to.
Štajerska jesen se ne umika. Ravno nasprotno, vedno nagovori tudi konkretne politične razmere v Avstriji. Lani so se zelo priročno ponujale številne afere, kaj bo aktualno letos?
V Avstriji bodo v času festivala ravno potekale lokalne volitve, kar je pomembna zadeva, saj se bodo definirala razmerja lokalnih političnih moči. V sklopu festivala pripravljamo umetniško akcijo. Avstrijska igralka bo snemala televizijske prispevke in opravljala pogovore z ljudmi – pretežno ženskami, ki delajo v volilnih štabih. To bo projekt, ki bo tekel v Gradcu v živo, pa tudi na spletu. Ena od alarmantnih odločitev avstrijske politike, ki je bila sprejeta pred kratkim, pa je, da Avstrija ne bo odprla vrat beguncem iz Afganistana. To seveda definira, kako se Avstrija kot država pozicionira. Zgodovinsko gledano se je vedno pozicionirala kot nevtralna država, ki je nad vsem. Kompromis je njeno ideološko bistvo.
Ekaterina Degot, Steirischer Herbst. FOTO: Marija Kanizaj
Že v preteklih letih ste odstirali »nenaslovljeno zgodovino« Avstrije in Gradca oziroma Štajerske. Kako se je javnost odzvala na ta kritična dela?
Ob projektu pred leti, ko smo na glavni trg postavili zabojnike, v katere bi ljudje lahko odlagali različno nacistično memorabilijo, ki jim leži na podstrehah ali v kleteh, so nas na družbenih omrežjih zasuli s sovražnim govorom. A poudarjam, vloga festivala je, da opozarja na te stvari. Letos bomo v sodelovanju z lokalno založniško hišo Clio, ki je specializirana za nacistično zgodovino in boj proti nacizmu ter raziskuje tudi zgodovino avstrofašizma, posneli dokumentarni film, ki bo na ogled tudi na spletu. Prizorišča bodo posamezni predeli Gradca, ki so povezani s to tematiko, kar pa redkokdo ve, prav tako bomo odkrivali popolnoma neznane kraje, za katere sploh ni znano, da so bili povezani z nacizmom.
Če se vrnem k vašemu vprašanju; da, odnos se počasi spreminja, ampak nič se ne bo premaknilo, dokler ne bo takega stališča zastopala vlada in ga ne bo politika tako podprla, da bo to postala središčna točka kampanj posameznih strank. Uradna pozicija politike je nagnjena k pozabljanju ali pa prevladuje miselnost, da je s tem že opravljeno. Ampak ni tako. Dokler bodo v Gradcu stali spomeniki, posvečeni fašistom, menim, da je naša naloga, da na to opozarjamo in spominjamo.
