Tiskane izdaje
Obstaja del umetniškega sveta, ki je za navadne smrtnike precej nedoumljiv. Imenuje se umetniški trg. Vsako leto se na dražbah uglednih hiš, kot sta Sotheby's in Christie's v Londonu in New Yorku, podirajo rekordi v zneskih, ki so jih bogataši z vsega sveta pripravljeni odšteti tudi za moderniste.
Londonska dražbena hiša Sotheby's je na nedavni dražbi za zbirko impresionistov in modernistov iztržila 282 milijonov dolarjev, newyorški Christie's pa je spomladi postregel z novim rekordnim nakupom: za Picassove Ženske iz Alžirije je iztržil 179,4 milijona dolarjev. Na istem dogodku so kip Alberta Giacomettija L'Homme au Doigt prodali za 141 milijonov.
Rastoče cene umetnin vrsta tujih kritikov in analitikov opisuje kot »spiralo navzgor«. Naj spomnimo, da je bil v obdobju svetovne finančne krize umetniški trg eden redkih, ki ga niso zadele njene posledice – še več, podobno kot trg dragih kamnov in zlata je med krizo celo profitiral. Umetniška dela so namreč postala valuta najbogatejših zemljanov. Vprašanje, ki se poraja med poznavalci umetniškega trga, pa seveda je, ali bo ta balon, ki vseskozi vneto raste, kdaj tudi počil. Njihov odgovor je: samo v primeru velike naravne in svetovne kataklizme.
Spremenjeni kanon
Razlog za to delno tiči v tem, da obstaja še dovolj del umetnikov 20. stoletja, ki čakajo na vrtoglave odkupe. Umetnostni kanon se je torej v zadnjih desetletjih spremenil, vanj so danes poleg velikih klasikov od renesanse do impresionizma vključeni tudi modernisti, ki so v svojem času poskušali rušiti umetniško institucijo ali vsaj močno prevprašati uveljavljene parametre slikarstva in delovanja umetniškega sistema.
O tem med drugim priča uspeh slike Suprematizem, 18. konstrukcija Kazimirja Maleviča, ki so jo pred dobrim mesecem pri Sothebyju prodali za več kot 21 milijonov funtov. K njegovemu rastočemu slovesu na umetniškem trgu so po prepričanju kritikov prispevale razstave v londonskem Tatu, amsterdamskem Stedelijku, bonskem Bundekusthalle. Malevič skupaj s svojimi modernističnimi in avantgardističnimi kolegi tako ni več kontroverzni avtor, temveč predvsem dobra naložba.
Umetnina kot valuta
A vključenost v kanon, torej razvpitost avtorja ali njegova umetniška kvaliteta, niso tiste stvari, ki jih v umetniškem delu najbolj vneto iščejo sodobni bogataši. Ključna kvaliteta umetniškega dela je zanje njegova redkost, torej izjemnost. Prav ta iz slike napravi trdno valuto in prav ta je za superbogataše pri rasti svetovnega bogastva bistvena.
Problem naraščajoče prosperitete, ki se je z Zahoda razselila na razne konce sveta, denimo v Latinsko Ameriko, Kitajsko, Indijo in Rusijo, v roke naftnih bogatašev na Bližnjem vzhodu, je v tem, da skupaj z bogastvom narašča tudi politična nestabilnost po svetu. Z drugimi besedami to pomeni, da želijo imeti družbene elite vsepovsod odprte možnosti glede tega, kje bodo živele, kar je odvisno tako od tega, kje bodo plačevale najmanj davkov, kot od političnih razmer pri njih doma.
Številni premožni Kitajci in Rusi iz strahu pred domačimi oblastmi otroke pošiljajo na šolanje v Veliko Britanijo in tja odpotujejo tudi sami. Eden lažjih načinov, kako s seboj vzeti še premoženje, so umetniška dela, ki se jih da, drugače kot nepremičnine, razmeroma enostavno prenašati, podobno kot diamante. Umetniško delo je torej dobra in varna naložba, saj v nasprotju z jadrnicami ali jahtami, ki precej hitro izgubljajo vrednost, povrhu je drago tudi vzdrževanje, zadržijo vrednost ali ta celo raste, pri tem pa ne zahtevajo pretirane oskrbe.
Razpršenost megabogastva je danes globalni fenomen. To pomeni tudi, da vrednosti umetnin niso vezane na dogajanje znotraj meja nacionalnih držav, ampak so del svetovnega trga bogataških elit. Njihova globaliziranost torej preprečuje, da bi bil umetniški balon podvržen partikularnim političnim dogajanjem in ekonomskim nihanjem na posameznih ozemljih.
Zahod ima le še umetnost
Umetniške dražbe velikih hiš, kot sta Sotheby's in Christie's, med drugim sugerirajo, da zahodna ekonomija danes v razmerju do drugih cvetočih območij izgublja – večina del z newyorške dražbe pri Christieju je šla letos denimo v Azijo. Ob tem pa je res, da so ena redkih dobrin, ki jih ima Zahod na zalogi in za katero vlada veliko povpraševanje nesramno bogatih z vsega sveta, prav umetniška dela.
Še več, prav moderna umetnost, nekoč označena za hermetično, zaseda visoko mesto na hierarhični lestvici največjih civilizacijskih pridobitev, za katero se potegujejo zbiratelji z vsega sveta. Naj spomnimo samo na ambicije katarske kraljeve družine Al Tani, ki je leta 2012 za delo Paula Cezanna odštela več kot 250 milijonov dolarjev, pa tudi sicer se ponaša z veličastno umetniško zbirko.
Zahodna umetnost je torej za bogataše predvsem varna ekonomska naložba, poudarja kritik New Yorkerja. Z drugimi besedami, čas, ko so denimo premožni kapitalisti 19. stoletja svoje veličastne zbirke podarjali muzejem, je v glavnem minil. Obstajajo seveda redke izjeme, kot je Leonard A. Lauder, ki je zbirko kubističnih del podaril Metropolitanskemu muzeju v New Yorku.
