Združene čipke v Združenih narodih

Instalacija: Slovenska umetnica Eva Petrič gostuje v preddverju generalne skupščine.
Objavljeno
11. junij 2018 19.00
Posodobljeno
11. junij 2018 17.37
Eva Petrič bi rada z instalacijo opozorila na povezanost sveta. FOTO: Osebni arhiv
Vhod za delegate zgradbe Združenih narodov krasi instalacija World Embryo, One World, A World for All (En svet, svet za vse), sestavljena iz več kot tristo ročno narejenih čipk, ki jih je Eva Petrič dobila ali našla na bolšjih sejmih po svetu.

Delo, ki je lani na mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju dobilo veliko nagrado (grand prix), po besedah Eve Petrič »opozarja svetovne voditelje na enkratnost in ranljivost našega planeta«.

Zasluga, da je krožen World Embryo, ki lebdi med figurama polboginje in polrobota, postavljen med stenskimi poslikavami Vojna in mir brazilskega umetnika Candida Portinarija, gre tudi slovenski misiji v Združenih narodih. Avtorica – njen oče Ernest Petrič je bil prvi slovenski veleposlanik v ZDA, med letoma 2000 in 2002 je vodil tudi slovensko misijo v ZN – je povedala, da je bil proces precej dolg.

Za postavitev dela se je dogovarjala že s prejšnjim slovenskim veleposlanikom v ZN Andrejem Logarjem, nato si je z njegovo naslednico Darjo Bavdaž Kuret prizadevala, da bi dobila čim bolj opazno lokacijo za postavitev. »Hotela sem nekaj več, ne le stene in slike, kot je običajno za razstave v Združenih narodih. Sedanja lokacija je enkratna, saj zahteva, da umetnik stopi v dialog z drugimi umetninami, hkrati je celotna stena okno in pogled na Združene narode,« je zadovoljna avtorica.
 

Konglomerat problemov


Kot otrok iz diplomatske družine je vse življenje odraščala v okolju premikanja, v različnih državah, zato »mi je udobno z idejami, ki govorijo o sobivanju vseh ljudi, kar mi predstavljajo Združeni narodi«. Svetovno organizacijo vidi kot »prostor, konglomerat problemov, z namenom, da pri njihovem reševanju spoštuje vse vidike, kar je zelo težko«. Ena izmed ključnih težav je najti pot do trajnostnega razvoja človeštva, saj »ne obvladamo narave, narava nas obvlada, planet pa nima neomejenih zalog. Je pa edini prostor, ki ga imamo, in za nas dom. Hotela sem pritegniti ljudi, da bodo kot te čipke, da bodo stali skupaj, če hočemo obdržati ta dom, ta svet ...«

Po njenih besedah si želi, da bi njeno delo diplomate med vsakodnevnim hitenjem spomnilo na krog Zemlja – celota – povezanost, hkrati pa jo veseli, da njena razstava tesno sledi nedavni slovenski pobudi za svetovni dan čebel in postavitvi slovenskega panja v park ob zgradbi ZN. »Aduti Slovenije so v kulturi in okolju, oboje je hkrati v ZN, zdi se mi, da naša država zdaj zavzema precej ozemlja svetovne organizacije,« se je namuznila mlada umetnica.

Po njenih besedah ves njen opus prežema razmišljanje o povezavah med ljudmi, zato tudi uporablja čipko, ker predstavlja povezave ... so krhke in vzdržljive. Posamezne kose je zbirala po vsem svetu, »ne poznam ljudi, ki so jih naredili, a se mi zdi zanimivo splesti jih v skupno zgodbo in uporabiti material, ki že obstaja«. Tako na eni strani združuje okoljski moto ponovne uporabe, hkrati pa poudarja pomen ročnega dela, ki vse bolj izginja, zlasti iz umetniškega sveta. Njegova ohranitev se ji zdi pomembna tudi z vidika prihodnosti človeštva.