Tiskane izdaje
Ko je junija lani rebalans državnega proračuna grozil, da bo ministrstvu za kulturo pripadlo za 38 milijon evrov manj sredstev, je bilo temu napovedanemu krčenju pripisanih precej katastrofalnih posledic: manevrskega prostora naj bi preprosto zmanjkalo, slovenska identiteta naj bi bila uničena, narasla naj bi »nasprotja, medsebojni očitki in spopadi med javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi umetniki«, doživeli naj bi »eksplozijo socialne bombe« ter »kulturni zastoj s trajnimi posledicami«. Zainteresirana javnost, kulturni menedžment in vodstvo ministrstva za kulturo so bili skratka soglasni, da gre za krčenje, ki ga slovenska kultura enostavno ne bo prenesla. Konec je bo.
Jeseni sprejet rebalans proračuna je kljub protestom seveda zajel tudi kulturo, a ta je vseeno prejela enako višino sredstev kot leta 2009 in 2010. To ni zanemarljivo, če vemo, da so se leta 2009 sredstva za kulturo povišala za enajst odstotkov glede na leto prej. Kultura tako le ni preminila.
A kulturna javnost je spet na nogah.
(...)
Seveda drži, da je napovedana institucionalna sprememba, če tu pustimo ob strani velik simbolni pomen samostojnega kulturnega ministrstva za identiteto samostojne slovenske države, še kar nesmiselna, če je njen edini smisel domnevna, a nikjer konkretneje pojasnjena racionalizacija kulturniškega uradništva in administracije. Prav tako drži, da visoko število »slovenskih intelektualcev in umetnikov«, kot je podpisnike peticije proti ukinitvi ministrstva za kulturo v svojem podpornem pismu imenoval predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, pa tudi pretekli teden ustanovljen Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je v protest ukinjanja ministrstva »kot simbolnega in vsebinskega prostora, ki predstavlja slovensko kulturo«, združil kar štirinajst stanovskih društev, za vladajočo politiko nikakor ni ali vsaj ne bi smela biti nezanemarljiva skupina »protestnikov«. Ki bi jo bilo mogoče, denimo, stresti z ramena kot prhljaj, če se izrazim z davno izjavo enega današnjih poslancev, ki se prav tako zavzema za ohranitev ministrstva. S trditvijo, da bi združevanje ministrstva za kulturo z resorji izobraževanja, znanosti in športa sami kulturi prineslo več slabega kot dobrega, imajo najbrž vsi vpleteni tudi prav. A morda ne nujno zaradi vseh načelnih in abstraktnih razlogov, ki jih navajajo, kajti kulture zaradi institucionalnega združevanja gotovo ne bo nič manj.
Seveda pa v tem »ne bo nič manj« nihče ne vidi problema ali vsaj dela problema. Za blasfemičnega bi bil v hipu razglašen vsak, ki bi kaj takega naglas mislil. A potihem si to misli veliko kulturnikov in umetnikov, pa tudi potrošnikov kulture. Dejstvo, mimo katerega pač ni mogoče iti, je prav spoznanje, da v zgodovini slovenske kulture še nikoli nismo ustvarili toliko kulture in zanjo namenili toliko javnih, pa tudi zasebnih sredstev, kot jih namenjamo danes. In spet, še nikoli nismo z refleksijo zajeli tako majhnega dela tega kulturnega dogajanja, sodobne umetniške produkcije, pa tudi klasike, kot jo zajamemo danes. In še nikoli nismo tako malo razpravljali o njihovi večji ali manjši relevantnosti. V dveh desetletjih se je sto cvetočih cvetov s širokega temelja umetniške in kulturne piramide povzpelo na njen vrh - vsi (smo) enaki, vsi (smo) enakovredni, vsi (smo) enako upravičeni do zavetja države.
Podrobneje na Pogledi.si
