Spotikavci v spomin na med vojno pomorjene Jude
V Sloveniji je le dvesto od okoli 1500 Judov preživelo vojno vihro in holokavst.
Odpri galerijo
Spotikavci plakat FOTO: Arhiv Jkcl
V ponedeljek se bo v prestolnico simbolično vrnilo prvih 23 Judov, žrtev holokavsta. Na osmih lokacijah pred njihovimi zadnjimi znanimi prebivališči bodo položeni medeninasti tlakovci z njihovimi imeni in priimki – Spotikavci.
Med polagalci bodo tudi sorodniki žrtev in avtor Spotikavcev (Stolperstein), nemški umetnik Gunter Demnig, ki se žrtev nacizma spominja z namestitvijo spominskih medeninastih tlakovcev na pločnik pred stavbami z njihovim zadnjim naslovom. V 22 državah je namestil že več kot šestdeset tisoč spotikavcev, prvega leta 1992 v Kölnu, natančno pol stoletja po tem, ko je Heinrich Himmler odredil deportacijo Sintov in Romov v koncentracijska taborišča. Na vsakemu kamnu se vklesan zapis začne TUKAJ JE ŽIVEL … En kamen. Eno ime. Ena oseba.
Polaganju Spotikavcev bo v Judovskem kulturnem centru Ljubljana (JKCL) na Križevniški ulici sledila instalacija (587 utripajočih žarnic v ritmu zvočnega posnetka imen in priimkov) Vadima Fiškina in Mirana Moharja (Irwin), namenjena slovenskim žrtvam holokavsta, in razstava pomanjšanih rekonstruiranih portretov Vuka Ćosića.
V Sloveniji je le dvesto od okoli 1500 Judov preživelo vojno vihro in holokavst. Številni so zaradi subjektivnih in objektivnih razlogov Jugoslavijo zapustili po vojni; na marsikateri odhod so vplivali montirani procesi proti judovskim podjetnikom. Zaradi migracij znotraj Jugoslavije je Judovska skupnost Slovenije, ki je nastala leta 1954, kulturno precej mešana in ena najmanjših v Evropi. Uradno članstvo šteje kakih 150 ljudi, vse skupaj pa naj jih ne bi bilo več kot 300, čeprav jih je aktivnih manj kot 50, navaja Robert Waltl iz JKCL in Mini teatra.
Waltl pravi, da je svoje judovske korenine odkril šele pred leti, odtlej pa si je zadal nalogo »raziskati ne samo individualne zapuščine, ampak poskrbeti, da judovska kultura, ki je v Sloveniji zapustila svojo sled, dobi pomembnost, ki bi jo morala, in to ne samo skozi tradicionalne rituale, ampak v luči sodobne družbe, ki posebej izpostavlja inovacijo in kreativnost. Vrednote niso blago in niso blago na tržnici, so duhovne dobrine in so si kot take med seboj precej enakovredne«. Pomemben se mu zdi »čim večji trud za izboljšanje judovskega znanja in samozavedanja, kjer se je treba vedno znova posvetiti temeljem. Judovsko življenje sicer ni preprosto, vendar lahko zato še toliko bolj pomaga pri vsakodnevni bitki z življenjem«.
Waltlova umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi, ki presegajo okvire običajnega obstoja, to je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti, predvsem da bi se izognili terorju osvojenih klišejev. Glede na vlogo JKCL trdi, da je kultura sredstvo za ustvarjanje tolerance. Osebno meni, da je za razliko od religije kultura dar razpravljanja o različnih vprašanjih z različnimi ljudmi, ampak tudi pravi način življenja, prava življenjska pot.
Druga svetovna vojna za slovenske Jude pomeni prelomnico. Skoraj devet desetin slovenskih Judov je umrlo v taboriščih, večina tistih, ki so jo preživeli, pa se je odselila v tujino, predvsem v Izrael. Na ozemlju današnje Slovenije so Judje v smislu populacijske entitete po besedah Waltla zaznamovani s svojo večinoma fizično odsotnostjo. Iz zelo pestre zgodovine judovstva izstopata sorazmerno številna judovska navzočnost v 11. in 12. stoletju in sorazmerno malo pregonov do konca 14. stoletja.
V srednjem veku niso Judje nikoli živeli izključno znotraj judovskih ulic, ki so velikokrat predstavljale konglomerat različnih ljudi (in s tem veroizpovedi). Deloma so govorili takratno slovenščino in celo nosili slovanska imena, niso bili lastniki samo hiš, v katerih so živeli, temveč so posedovali tudi obdelovalne površine. Prav tako niso bili zgolj (stereotipni) trgovci in posojevalci denarja, ampak tudi obrtniki in fizični delavci. Po izgonih med letoma 1496 in 1515 datira edina strnjena judovska poselitev v Prekmurju v sredino 18. stoletja.
Ob štetjih prebivalstva v 19. stoletju se je registrirala judovska veroizpoved in ne narodnost; marsikateri Jud na Slovenskem se je takrat izrekel za ateista ali agnostika, precej je bilo tudi prestopov v krščanstvo. Dejansko število Judov je bilo verjetno višje od statističnih podatkov. Glede na popis prebivalstva iz leta 2002 se je 99 državljanov izreklo za Jude na podlagi veroizpovedi, od teh pa se jih je le 28 opredelilo za Jude po narodnosti. Neuradne ocene so sicer nekoliko višje.
Judovska skupnost Slovenije je po besedah Roberta Waltla popolnoma neaktivna in nima svojih prostorov za delovanje. Ko je izgubila prostor, kjer je bila sinagoga, kasneje pa tudi vse ostalo premoženje, je Waltl našel prostor za toro v prostorih JKCL, kjer se zdaj že tri leta odvijajo obredi ob judovskih praznikih in za šabate. Pred odvozom na smeti so rešili tudi nekaj knjig, ki so zdaj del knjižnice JKCL, katerega obisk raste iz leta v leto, lani so imeli samo poleti več kot 4000 obiskovalcev.
Najbolj žgoč problem judovske skupnosti po besedah Waltla ostaja asimilacija: posamezni Judje so do lastnega izvora izjemno previdni ali pa jim preprosto ne pomeni dovolj. Je pa po njegovih besedah ohrabrujoč porast verske samozavesti v generaciji mladih Judov. Zdi se mi, da je ta nedavno ugotovila, da končno vendarle živimo v demokratični državi, tako da se počutijo pri svojem seganju proti lastnim koreninam že zelo varne.
Še vedno pa je veliko odvisno od naporov posameznikov in ustanov. In tu je Robert Waltl našel svoje poslanstvo. V JKCL želijo izobraževati, proučevati in predstavljati množico vidikov, ki so povezani s holokavstom in njegovimi izjemnimi vplivi na družbo. Holokavst je bil kot eden izmed najpomembnejših dogodkov ne le 20. stoletja, ampak celotne človeške zgodovine, poskus nepredvidljivih razsežnosti iztrebiti celoten narod in njegovo kulturo. Pretresel je temelje naše civilizacije in že zaradi samih vzrokov se proučevanje holokavsta ne sme zaustaviti.
JKCL, ki ga je na pobudo Waltla leta 2013 ustanovila skupina posameznikov, služi Judom, ki živijo v mestu, kot tudi drugim obiskovalcem družbenega življenja z zagotavljanjem inovativnih, zabavnih in izobraževalnih vsebin, pri čemer se opira na gledališke in lutkovne predstave, koncerte, predavanja, srečanja, praznovanja in skupinska druženja. Prvi partner, ki ima pri izvedbi programov JKCL največjo vlogo, je Mini teater, ki skrbi za prostor, osebje in podporo.
Mini teater, ki ima v svojem umetniškem programu že od samega začetka v programu poseben program pri sprejemanju Drugega, Drugačnega, je tako idealen partner ne le s svojimi prostorskimi in tehničnimi možnostmi, ampak v zadnjih letih pripravi najmanj eno predstavo, ki se neposredno navezuje na holokavst. Lani je bil to Judovski pes, letos bo to koprodukcijska predstava s PG Kranj in MG Ptuj, Naš razred, katere premiera bo v Mini teatru 2. septembra, na evropski dan judovske kulture.
Med polagalci bodo tudi sorodniki žrtev in avtor Spotikavcev (Stolperstein), nemški umetnik Gunter Demnig, ki se žrtev nacizma spominja z namestitvijo spominskih medeninastih tlakovcev na pločnik pred stavbami z njihovim zadnjim naslovom. V 22 državah je namestil že več kot šestdeset tisoč spotikavcev, prvega leta 1992 v Kölnu, natančno pol stoletja po tem, ko je Heinrich Himmler odredil deportacijo Sintov in Romov v koncentracijska taborišča. Na vsakemu kamnu se vklesan zapis začne TUKAJ JE ŽIVEL … En kamen. Eno ime. Ena oseba.
Polaganju Spotikavcev bo v Judovskem kulturnem centru Ljubljana (JKCL) na Križevniški ulici sledila instalacija (587 utripajočih žarnic v ritmu zvočnega posnetka imen in priimkov) Vadima Fiškina in Mirana Moharja (Irwin), namenjena slovenskim žrtvam holokavsta, in razstava pomanjšanih rekonstruiranih portretov Vuka Ćosića.
V Sloveniji je le dvesto od okoli 1500 Judov preživelo vojno vihro in holokavst. Številni so zaradi subjektivnih in objektivnih razlogov Jugoslavijo zapustili po vojni; na marsikateri odhod so vplivali montirani procesi proti judovskim podjetnikom. Zaradi migracij znotraj Jugoslavije je Judovska skupnost Slovenije, ki je nastala leta 1954, kulturno precej mešana in ena najmanjših v Evropi. Uradno članstvo šteje kakih 150 ljudi, vse skupaj pa naj jih ne bi bilo več kot 300, čeprav jih je aktivnih manj kot 50, navaja Robert Waltl iz JKCL in Mini teatra.
Skoraj devet desetin slovenskih Judov je med drugo svetovno vojno umrlo v taboriščih. FOTO: Arhiv Jkcl
Waltl pravi, da je svoje judovske korenine odkril šele pred leti, odtlej pa si je zadal nalogo »raziskati ne samo individualne zapuščine, ampak poskrbeti, da judovska kultura, ki je v Sloveniji zapustila svojo sled, dobi pomembnost, ki bi jo morala, in to ne samo skozi tradicionalne rituale, ampak v luči sodobne družbe, ki posebej izpostavlja inovacijo in kreativnost. Vrednote niso blago in niso blago na tržnici, so duhovne dobrine in so si kot take med seboj precej enakovredne«. Pomemben se mu zdi »čim večji trud za izboljšanje judovskega znanja in samozavedanja, kjer se je treba vedno znova posvetiti temeljem. Judovsko življenje sicer ni preprosto, vendar lahko zato še toliko bolj pomaga pri vsakodnevni bitki z življenjem«.
Waltlova umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi, ki presegajo okvire običajnega obstoja, to je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti, predvsem da bi se izognili terorju osvojenih klišejev. Glede na vlogo JKCL trdi, da je kultura sredstvo za ustvarjanje tolerance. Osebno meni, da je za razliko od religije kultura dar razpravljanja o različnih vprašanjih z različnimi ljudmi, ampak tudi pravi način življenja, prava življenjska pot.
Druga svetovna vojna za slovenske Jude pomeni prelomnico. Skoraj devet desetin slovenskih Judov je umrlo v taboriščih, večina tistih, ki so jo preživeli, pa se je odselila v tujino, predvsem v Izrael. Na ozemlju današnje Slovenije so Judje v smislu populacijske entitete po besedah Waltla zaznamovani s svojo večinoma fizično odsotnostjo. Iz zelo pestre zgodovine judovstva izstopata sorazmerno številna judovska navzočnost v 11. in 12. stoletju in sorazmerno malo pregonov do konca 14. stoletja.
V srednjem veku niso Judje nikoli živeli izključno znotraj judovskih ulic, ki so velikokrat predstavljale konglomerat različnih ljudi (in s tem veroizpovedi). Deloma so govorili takratno slovenščino in celo nosili slovanska imena, niso bili lastniki samo hiš, v katerih so živeli, temveč so posedovali tudi obdelovalne površine. Prav tako niso bili zgolj (stereotipni) trgovci in posojevalci denarja, ampak tudi obrtniki in fizični delavci. Po izgonih med letoma 1496 in 1515 datira edina strnjena judovska poselitev v Prekmurju v sredino 18. stoletja.
V srednjem veku niso Judje nikoli živeli izključno znotraj judovskih ulic, ki so velikokrat predstavljale konglomerat različnih ljudi. FOTO: Karin Richert
Ob štetjih prebivalstva v 19. stoletju se je registrirala judovska veroizpoved in ne narodnost; marsikateri Jud na Slovenskem se je takrat izrekel za ateista ali agnostika, precej je bilo tudi prestopov v krščanstvo. Dejansko število Judov je bilo verjetno višje od statističnih podatkov. Glede na popis prebivalstva iz leta 2002 se je 99 državljanov izreklo za Jude na podlagi veroizpovedi, od teh pa se jih je le 28 opredelilo za Jude po narodnosti. Neuradne ocene so sicer nekoliko višje.
Judovska skupnost Slovenije je po besedah Roberta Waltla popolnoma neaktivna in nima svojih prostorov za delovanje. Ko je izgubila prostor, kjer je bila sinagoga, kasneje pa tudi vse ostalo premoženje, je Waltl našel prostor za toro v prostorih JKCL, kjer se zdaj že tri leta odvijajo obredi ob judovskih praznikih in za šabate. Pred odvozom na smeti so rešili tudi nekaj knjig, ki so zdaj del knjižnice JKCL, katerega obisk raste iz leta v leto, lani so imeli samo poleti več kot 4000 obiskovalcev.
Najbolj žgoč problem judovske skupnosti po besedah Waltla ostaja asimilacija: posamezni Judje so do lastnega izvora izjemno previdni ali pa jim preprosto ne pomeni dovolj. Je pa po njegovih besedah ohrabrujoč porast verske samozavesti v generaciji mladih Judov. Zdi se mi, da je ta nedavno ugotovila, da končno vendarle živimo v demokratični državi, tako da se počutijo pri svojem seganju proti lastnim koreninam že zelo varne.
Še vedno pa je veliko odvisno od naporov posameznikov in ustanov. In tu je Robert Waltl našel svoje poslanstvo. V JKCL želijo izobraževati, proučevati in predstavljati množico vidikov, ki so povezani s holokavstom in njegovimi izjemnimi vplivi na družbo. Holokavst je bil kot eden izmed najpomembnejših dogodkov ne le 20. stoletja, ampak celotne človeške zgodovine, poskus nepredvidljivih razsežnosti iztrebiti celoten narod in njegovo kulturo. Pretresel je temelje naše civilizacije in že zaradi samih vzrokov se proučevanje holokavsta ne sme zaustaviti.
JKCL, ki ga je na pobudo Waltla leta 2013 ustanovila skupina posameznikov, služi Judom, ki živijo v mestu, kot tudi drugim obiskovalcem družbenega življenja z zagotavljanjem inovativnih, zabavnih in izobraževalnih vsebin, pri čemer se opira na gledališke in lutkovne predstave, koncerte, predavanja, srečanja, praznovanja in skupinska druženja. Prvi partner, ki ima pri izvedbi programov JKCL največjo vlogo, je Mini teater, ki skrbi za prostor, osebje in podporo.
Mini teater, ki ima v svojem umetniškem programu že od samega začetka v programu poseben program pri sprejemanju Drugega, Drugačnega, je tako idealen partner ne le s svojimi prostorskimi in tehničnimi možnostmi, ampak v zadnjih letih pripravi najmanj eno predstavo, ki se neposredno navezuje na holokavst. Lani je bil to Judovski pes, letos bo to koprodukcijska predstava s PG Kranj in MG Ptuj, Naš razred, katere premiera bo v Mini teatru 2. septembra, na evropski dan judovske kulture.
