Za Cesto 27. aprila in proti njej
Z imeni ljubljanskih ulic je bil venomer en velik hudir.
Odpri galerijo
Dukićevi bloki.
Tudi z imenom Ceste 27. aprila. Tokrat o Vidmarjevi vili na Cesti 27. aprila 51, v kateri je bila leta 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, ne bi pisali, bolj bi nam spomin segel na 25. april 1995. Gre za dan, ko je bilo mogoče zaslediti kar precej protestov, glasnih in manj glasnih, zoper drugačna imena te ali one ulice.
»Nekdanji ljubljanski brigadirji so že naslovili svoj protest mestnim oblastem, saj menijo, da mora trg Mladinskih delovnih brigad na Viču ohraniti to ime. Predlaganemu preimenovanju Ceste 27. aprila v Večno pot ali cesto nasprotujejo člani krajevnega odbora zveze združenj borcev in udeležencev NOV iz Rožne doline, protestno pismo pa pripravljajo tudi stanovalci Mekinčeve ulice, ki naj bi se po novem imenovala Svetokriškega ulica,« s(m)o pisali v Delu 26. aprila 1995.
Prav zaradi predloga po spremembi imena Ceste 27. aprila je bilo največ hude krvi v glavnem mestu. Krajani in približno 200 borcev NOV iz Rožne doline je namreč one dni naslovilo protest na mestne oblasti, na Mestni trg 1, proti nameravanemu preimenovanju Ceste 27. aprila, hkrati pa so zahtevali, da mestni svet ne spremeni imena te ceste.
Pri tem so državnim in mestnim službam zastavili tudi nekaj vprašanj, na primer, kdo si upa zanikati vlogo Osvobodilne fronte, v katero je bila vključena večina Slovencev, spraševali pa so se tudi, kdo si upa »v pravni državi zavreči zakon o praznovanju dneva upora«. Borci in krajani iz Rožne doline so namreč takrat dodali, da je 27. april še vedno z zakonom razglašen za dan upora in državni praznik. Odgovorne pa so tudi vprašali, »kdo si upa ignorirati narodnoosvobodilno vojno v Sloveniji, ki je bila sestavni del zavezniške protifašistične koalicije«.
Kaj se je dogajalo pozneje: Cesta 27. aprila je ohranila ime, delitev na »naše« in »vaše«, ter na zagovornike »ceste« in nasprotnike takega imena pa se je še bolj poglabljala.
Skoraj bolj zanimivo zgodovino kot hiša, v kateri je bila ustanovljena OF, ima hiša, ki stoji nekaj sto metrov bližje središču Ljubljane, na Cesti 27. aprila 1. V njej je po vojni živela družina Josipa Vidmarja, kajpak mlajšega, zato veliko ljudi ti vili zamenjuje. Mogočna stavba je bila menda zgrajena leta 1911, v njej se je rodil znani slovenski dramaturg Andrej Hieng, pozneje, ko je njegova mati bankrotirala, je hišo odkupil gradbeni podjetnik Adolf Leo Dukić, v Ljubljani znan tudi po Dukićevih blokih v najstrožjem središču mesta, v katerih so po vojni praviloma živeli ugledni in zaslužni funkcionarji, visoki policisti, sodniki, diplomati, direktorji.
Vila na Cesti 27. aprila 1 je bila Dukiću odvzeta na vojaškem sodišču avgusta 1945, vendar je bil to le manjši delež premoženja, ki mu ga je država zaplenila. Imetnik lastniške pravice na vilo je postal Prezidij Slovenije, na desetine stanovanj v Dukićevih blokih na današnji Stefanovi pa je končalo v občinski lasti.
Adolf Leo Dukić je preostalo življenje prebil v velikem pomanjkanju in umrl v revščini.
»Nekdanji ljubljanski brigadirji so že naslovili svoj protest mestnim oblastem, saj menijo, da mora trg Mladinskih delovnih brigad na Viču ohraniti to ime. Predlaganemu preimenovanju Ceste 27. aprila v Večno pot ali cesto nasprotujejo člani krajevnega odbora zveze združenj borcev in udeležencev NOV iz Rožne doline, protestno pismo pa pripravljajo tudi stanovalci Mekinčeve ulice, ki naj bi se po novem imenovala Svetokriškega ulica,« s(m)o pisali v Delu 26. aprila 1995.
Vidmarjeva vila in spomenik ustanoviteljem OF.
Prav zaradi predloga po spremembi imena Ceste 27. aprila je bilo največ hude krvi v glavnem mestu. Krajani in približno 200 borcev NOV iz Rožne doline je namreč one dni naslovilo protest na mestne oblasti, na Mestni trg 1, proti nameravanemu preimenovanju Ceste 27. aprila, hkrati pa so zahtevali, da mestni svet ne spremeni imena te ceste.
Pri tem so državnim in mestnim službam zastavili tudi nekaj vprašanj, na primer, kdo si upa zanikati vlogo Osvobodilne fronte, v katero je bila vključena večina Slovencev, spraševali pa so se tudi, kdo si upa »v pravni državi zavreči zakon o praznovanju dneva upora«. Borci in krajani iz Rožne doline so namreč takrat dodali, da je 27. april še vedno z zakonom razglašen za dan upora in državni praznik. Odgovorne pa so tudi vprašali, »kdo si upa ignorirati narodnoosvobodilno vojno v Sloveniji, ki je bila sestavni del zavezniške protifašistične koalicije«.
Kaj se je dogajalo pozneje: Cesta 27. aprila je ohranila ime, delitev na »naše« in »vaše«, ter na zagovornike »ceste« in nasprotnike takega imena pa se je še bolj poglabljala.
Skoraj bolj zanimivo zgodovino kot hiša, v kateri je bila ustanovljena OF, ima hiša, ki stoji nekaj sto metrov bližje središču Ljubljane, na Cesti 27. aprila 1. V njej je po vojni živela družina Josipa Vidmarja, kajpak mlajšega, zato veliko ljudi ti vili zamenjuje. Mogočna stavba je bila menda zgrajena leta 1911, v njej se je rodil znani slovenski dramaturg Andrej Hieng, pozneje, ko je njegova mati bankrotirala, je hišo odkupil gradbeni podjetnik Adolf Leo Dukić, v Ljubljani znan tudi po Dukićevih blokih v najstrožjem središču mesta, v katerih so po vojni praviloma živeli ugledni in zaslužni funkcionarji, visoki policisti, sodniki, diplomati, direktorji.
Vila na Cesti 27. aprila 1 je bila Dukiću odvzeta na vojaškem sodišču avgusta 1945, vendar je bil to le manjši delež premoženja, ki mu ga je država zaplenila. Imetnik lastniške pravice na vilo je postal Prezidij Slovenije, na desetine stanovanj v Dukićevih blokih na današnji Stefanovi pa je končalo v občinski lasti.
