Mestni šarmer še zna osvajati

Če čemu pristoji živa barva, so to majhni avtomobili in kot mango rumenooranžen renault twingo ne ostane neopažen. Pravzaprav na veliko osvaja in opozarja, da so mali avtomobili pri nas in v Evropi prepogosto prezrti. Tudi če imajo kako pomanjkljivost, se zanjo odkupijo z nekaterimi unikatnimi lastnostmi iz sveta malih.



Smo že malo pozabili, kako zelo okreten je ta mali renault. Ob zad­njem pogonu je sprednji kolesi res mogoče zavrteti močno levo ali desno, ob tem pa so zavijanje v ozke pravokotne ulice in parkirni manevri na tesnih dvoriščih skoraj otroška igra, prav nasprotno od muke, ki jo lahko povzročajo veliki SUV-i in podobna bratovščina.


Skoraj idealen bi bil za mestne razmere ta Renaultov malček, če nas vsaj pri zagonu in majhni hitrosti ne bi motilo stresanje, tudi ropot bencinskega trivaljnika (moč 68 kW/93 KM), kar mu pravzaprav edino zares zamerim. Menda so morali motor zadaj umetelno namestiti pod posebnim kotom, kar je vse lepo in prav, ampak sam bi si želel vedno gladko delujoč pogon. Saj pozneje se lepo umiri in tudi sape ima kar dovolj, da se nam kje na avtocesti ni treba držati ob strani. Če ga vozimo umirjeno, porabi okoli šest litrov na 100 kilometrov, če smo na stopalki za plin bolj nervozni, kak liter več.



Prenova ni bila radikalna, odstranjevanje gub je bilo zmerno ali z drugimi besedami: maska in sprednje luči so zdaj bolj atraktivne, znotraj pa so boljši odlagalni prostori, posebno spredaj, kjer sta recimo dva preprosto dosegljiva USB-vhoda in pod njima ustrezen prostor za telefon. Morda bi bila ročica petstopenjskega ročnega menjalnika, ki je sicer nova, lahko drugačna kot v večjih modelih – če naj bi bil najmanjši renault neke vrste upornik. Vendarle je počutje v kabini dobro. Nisem sicer kak navdušenec nad kabrioleti, toda twingova preprosto nazaj pomična platnena streha se dobro ujema z njegovo vsesplošno živahnostjo.



Plastični vstavki različnih barv dodajajo pravo mero lahkotnosti, tako kot ročaji za poteg vrat v notranjosti in vdolbeni kljuki za drugi par vrat. Seveda se ne bi prav nič branili, če bi prenova prinesla električno odpiranje zadnjih šip, tako pa jih je s sprostitvijo zatičev še vedno mogoče le pripreti. Škoda tudi, da so »pozabili« prenoviti pokrovček za posodo za gorivo, ki se odklepa zelo po starem in nam potem ostane v roki. Se pa lepše kot prej odpirajo lahka prtljažna vrata in tudi zadnji sedeži ter sovoznikov spredaj se zložijo v uporabno ravno dno.