Problem srednjih let

Mladi se vse manj vozijo z motocikli. Pojav ni povsem nepričakovan in je posledica trenda, da generacije mladih težišče svojega zanimanja prenašajo k napravam in dejavnostim, ki jih še pred kratkim ni bilo in so hkrati take, da so redko komplementarne z motociklističnim življenjskim slogom. Vsaj takim, kot smo ga poznali nekoč.

Preveč dramatično bi bilo reči, da je z motociklizmom konec. Nasprotno, prepričan sem, da pridejo novi modni in drugi trendi, ki bodo mlade spet navdušili zanj. Motoristična sedanjost pa pripada takim, kot sem jaz. Moškim v zrelih letih. Vedno več je tudi voznic, ki se na motocikel spravljajo s precej podobnimi vzgibi kot moški. Živimo udobno, očitno tudi malo dolgočasno življenje in se ga odločimo popestriti z motociklom, ki smo ga morda nekoč že vozili, to smo tako imenovani povratniki, ali pa tudi ne. Ta odločitev gradi v glavi most med sedanjostjo in slikami izpred dvajsetih let v družinskem albumu in hkrati okolici razkriva našo aktivno modno in statusno podobo. Tako si vsaj mislimo. Raje to, kot da bi se kdo zmrdoval, češ kaj stari kozel seda na motor.



Ampak motor ni sup. Kot opažam, imamo moški v srednjih letih velike težave z umeščanjem v čas, ki mu po starosti pripadamo. Dolgoživa družba nas postavlja pred preizkušnjo, v kateri pa smo se izgubili. Naši očetje so bili pri petdesetih drugačni in tako imenovana druga puberteta je bila takrat najpogosteje že za njimi. Mi se pri petdesetih v glavi pogosto počutimo vsaj dvajset let mlajše. Zato se brez zadrege lotevamo športnih aktivnosti, ki nam morda niso več pisane na kožo, si kupimo električni skiro, čeprav nam mora biti jasno, da smo na njem prav tako smešni kot takrat, ko se v pogovoru z mlajšimi obnašamo, kot da smo tudi mi zrasli ob pametnih telefonih, youtubu in ameriških besednih mašilih.



S takim odnosom do življenja in starosti si hitro nakopljemo poškodbe na večerni košarki, zlome na deskanju, karvanju ali spustih z gorskim kolesom. In tako pridemo tudi do statističnega podatka, da pri nas med umrlimi motoristi izstopa skupina voznikov med 45. in 54. letom ter tista (tradicionalno bolj pričakovana), v kateri so mlajši motoristi, stari od 25 do 34 let.



Kaj ob tem reči? Po 40. letu raje ne več na motor? Še druga možnost je in poznate jo. Pri nesrečah, ki se končajo s smrtjo motorista, je v kar 58 odstotkih kriva prevelika ali neprilagojena hitrost, v 23 odstotkih nepravilna smer ali stran vožnje ter nevarno prehitevanje. Če grobo poenostavimo, gre torej za naše pretiravanje. Kako lahko je biti pameten pri pisanju za računalnikom. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se med vožnjo motocikla zlahka zgodi, da pretiravaš. Pri petdesetih, s povsem enakimi težavami v glavi kot večina drugih polno aktivnih moških, se vsako leto vsaj dvakrat znajdem v nevarni motoristični situaciji. In si vsakič rečem: nisi star 20 let, za tabo je že milijon motorističnih kilometrov izkušenj in to situacijo bi moral znati predvideti. Takrat sem jezen nase.

Vidim pa, da danes drugače gledam na situacije, ki jih ne moreš predvideti in se jim po pravici reče nesrečne. Včasih sem si ob njih oddahnil: uf, dobro se je izšlo, danes pa si rečem: pa kaj je meni tega treba! Doma imam dva super otroka in super ženo. Zelo pomembna razlika, ki mora vplivati vsaj na slog vožnje.