Takoj zdajle bi šel še en krog

Ko smo bili avtomobilski novinarji pred časom povabljeni na ponovitev izpitne vožnje, je bila moja izkušnja zanimiva. Menda mi je šlo še kar dobro, naredil pa sem eno pomembno napako, zaradi katere na izpitu, ki sem ga opravljal pred skoraj tremi desetletji, ne bi bil uspešen. Zanimalo me je, kako gre sicer voznikom, ki se želijo preizkusiti na tak način; to jim je omogočila tudi letošnja akcija, ki jo na Delu pripravljamo z Zavarovalnico Triglav. Izkušnje sodelujočih so pestre, odrežejo se različno. Marsikaj zanimivega pa vedo o tem povedati tudi učitelji vožnje, ki sedijo ob njih v avtomobilih.

»Vsakič, ko sem koga vprašal, zakaj se je prijavil na ponovno izpitno vožnjo, sem v odgovor dobil vprašanje: Zakaj se pa ne bi?« je povedal Marko Bračič, učitelj vožnje v šoli vožnje AMZS. V treh letih, odkar poteka akcija (spomladi in jeseni), so imeli skupaj s kolegi na prostovoljnem preizkusu že več kot 400 voznikov, jih opozarjali na morebitne napake, jim svetovali.

Akcija poteka v različnih slovenskih mestih, saj želijo ponovitev izpitne vožnje omogočiti vsem, poleg tega ima vsako mesto specifične cestnoprometne razmere. Za organizatorje je pomembno, da vozniki izboljšajo svoje znanje predvsem v okolju, v katerem največ vozijo, saj tam naredijo tudi največ napak. Z leti namreč človek začne voziti rutinirano in včasih niti ne opazi, da nekaj počne narobe. Ko so izbrali 12 slovenskih mest, so se povezali z lokalnimi učitelji vožnje in ti so jim pomagali, da so v vsakem preizkusili najbolj specifične razmere tistega okolja. Nedavno je preizkus potekal v Ljubljani, ki ima poleg avtomobilov veliko drugih udeležencev, kot so pešci in kolesarji, druga mesta imajo spet druge posebnosti.

Ne popustiti živčnim šoferjem

Kaj zajema preizkus? Učitelj vožnje najprej preveri poznavanje prometne signalizacije; prometna kultura namreč kaže, da se pred znakom stop ne ustavijo vsi, kar ni le nevarno, ampak je to tudi prekršek. Potem je tu cestna infrastruktura, predvsem krožišča. Moderna (tako imenovana turbo) križišča so precej enostavna, drugače pa je s starejšimi, dvopasovnimi. Voznikom poskušajo dopovedati, da se jim tam ne sme preveč muditi, da ne smejo popustiti pritiskom živčnih šoferjev za njimi, ampak si morajo vzeti čas in vse pravilno pogledati, vključiti smernike, se prav razporediti itn.

Preizkušnja je tudi avtocesta. Na uvozih in izvozih se takoj vidi, kdo je takšne vožnje vajen in kdo ne ter se vključuje prehitro in s premajhno hitrostjo. Podobno je lahko težava pri izvozu (na primer prepozno vključevanje smernika). Izziv je lahko tudi prehitevanje po avtocesti, poseben in pogost problem pa je premajhna varnostna razdalja. Kot je povedal Marko Bračič, imajo težave s tem skoraj vsi: »Če vozimo s hitrostjo 130 km/h, v dveh sekundah, kolikor potrebujemo za reakcijski čas in zaviranje, prevozimo 72 metrov, to je kar nekaj dolžin avtomobilov. Toliko bi morali biti oddaljeni od vozila pred seboj, pa ni skoraj nihče, večinoma vozimo tesno drug za drugim. Tudi to je problem naše prometne kulture.«

Dokazovanje in učenje

Po izkušnjah sogovornika gre na teh vožnjah najbolje voznikom in voznicam, ki so vozniški izpit opravili ne tako dolgo nazaj, pred petimi do desetimi leti. Razlik med ženskimi in moškimi ni, stereotipi o tem ne držijo. Tjaša Kovač, ki ima vozniški izpit tri leta, se je res dobro odrezala. »Učitelj vožnje je bil kar zadovoljen, rekel je, da naj še deset let ostane tako in naj se potem prijavim na vožnjo, če bi delala kakšne napake. Na nekatere stvari me je le opozoril, na primer preglednost zaradi karoserijskih stebričkov, ko zavijaš, moraš gledati veliko stvari, posebej paziti na mrtvi kot, da se kaj ne spregleda. Pa seveda je treba biti pozoren na omejitve hitrosti,« nam je povedala.



Dobro je šlo tudi njenemu očetu Janezu Kovaču, ki je voznik od leta 1986. »Pazim, vozim čim bolj varno, da nikogar ne ogrožam, opazujem dogajanje okoli sebe in si prizadevam voziti tekoče.« Kaj pa ga v prometu moti? »Tisti udeleženci, ki ne vključujejo smernikov, in nenadni premiki vozil. Vozniška kultura se je sicer izboljšala, a bi bila lahko še boljša.«

Dvainosemdesetletni Marjan Kotar ima izpit od leta 1972. Kot je povedal, je na preizkušnji najprej prevozil znak stop, potem pa se je prehitro vključil na prednostno cesto. No, to sta bili največji napaki, je bila pa še kakšna. »Sicer se veliko vozim po Ljubljani, novosti v prometu usvojim tako, da se kar peljem, kakor mi pokažejo znaki in semaforji. Učitelj Marko me je danes opozoril, naj bom bolj pazljiv pri upoštevanju prometnih znakov,« je dejal. Kot je dodal, ima v avtu vse asistenčne varnostne sisteme in se je nanje navadil ter so mu v pomoč.

Simon Antolič beleži svoje prevožene kilometre in se bliža milijonu! Izpit ima že 34 let. Ko je prišel z vožnje, je dejal: »Takoj zdajle bi šel še en krog! Je delal kakšne napake? »Razvrščanje v krožnem prometu: namesto da bi pogledal in vključil smernik, sem kar zapeljal skozi, ker ni bilo nobenega avtomobila. Pa pred železniško progo; res je, da so zapornice, ampak učitelj me je opozoril, da sem pogledal le na hitro, ne pa dobro. Nekatere stvari se mi zdijo samoumevne, po tolikih letih vožnje delujemo kot avtomat. Ne gre za to, da voziš prehitro ali da bi vozil skozi rdečo luč, ampak da si premalo pozoren. Kaj pa, če se kaj zgodi – ogroziš sebe in še koga.«

Da bi bili v prometu čim dlje suvereni

»Raziskava, ki smo jo opravili med vozniki o tem, kaj najbolj vpliva nanje, da svoje vedenje spremenijo, je pokazala, da je to vedno izkušnja. Nekaj časa po dogodku udeležence tudi vprašamo, ali so kaj spremenili način svoje vsakodnevne vožnje,« nam je povedala Ana Cergolj Kebler, ki v Zavarovalnici Triglav skrbi za projekte cestne preventive. Po njenih besedah je zanimiva razlika med starejšimi in mlajšimi prijavljenimi. Mlajši vozniki se včasih pridejo dokazat, starejši pogosteje kaj naučit: »Izziv je privabiti tiste malo preveč samozavestne, ki po vožnji spoznajo, da jim kakšen nasvet vendarle lahko koristi.«

V začetku je bilo največ starejših voznikov, med prijavljenimi jih je še vedno precej – ti pridejo predvsem zato, da bi se kaj naučili. »Marsikateri od njih izpita po tej vožnji ne bi opravil, a to sploh ni bistvo. Bistvo je, da zmoreš iti čez sebe in nekaj, kar si dolgo delal narobe, začneš delati prav. Predvsem želimo, da bi bili čim dlje suvereni v prometu in da bi lahko čim dlje vozili,« je rekla Ana Cergolj Kebler.

Dodala je še, da je njihove teste iz cestnoprometnih predpisov na portalu vozimse.si doslej reševalo kar 150.000 ljudi, to je več kot deset odstotkov vseh slovenskih voznikov. Ko so jih analizirali in videli, kje je bilo največ napak, so o tem napisali dodatne poučne članke. »Menim, da je varna, boljša vožnja znova postala aktualna in zanimiva tema, o kateri razpravljamo tudi v pogovorih s prijatelji,« je sklenila.