Bonton za bleferje
Med inventuro domačih knjižnic polic je neznano kam izginil zguljeni oranžni otroški bonton.
Odpri galerijo
Med takšnim obrokom so besede povsem odveč. FOTO: Shutterstock
Pred kratkim, ko so bile zaradi ukrepov knjižnice še zaprte, se je pokazala priložnost za domačo inventuro. Kam vse so se v zadnjih letih razlezle knjige in kakšni naslovi so tu našli zatočišče! Poleg klasike, strokovnih knjig in vsega, kar nam je pri srcu, se je – prisegla bi, da na skrivaj – naselila še vrsta »podtaknjencev«. Ker …
Le kdo od nas bi samemu sebi kupil šaljive domislice za po štiridesetem? Nisem jih prebrala, zato ne vem, ali so še aktualne, torej če veljajo tudi po petdesetem. Verjamem tudi, da nihče ni privlekel domov knjižice, ki uči bralca, »kako živeti z žensko … in še vedno gledati nogomet«. Si pa mislim, da jo je vsaj eden na skrivaj naštudiral do zadnje pike.
Dvomim, da je kdorkoli med nami prebral zbirko misli, ki nam razkriva, »zakaj si moški nikoli ne zapomnijo, ženske pa nikoli ne pozabijo«. A morda bi bilo življenje v dvoje nekoliko lažje, če bi jo. Našla se je tudi priročna knjižica za rojene v znamenju bivola, a takšnih pri nas ni, pa tudi blefiranja o astrologiji še vedno nihče ne obvlada.
Med vsemi priročniki nisem našla tistega, ki ga je nekdaj imela skoraj vsaka družina: (otroškega) bontona. Le kje je tista oranžna knjiga s trdimi platnicami, v kateri so otrokom z namerno robatimi ilustracijami vbijali v glavo, kaj pomeni lepo obnašanje, da je treba pozdravljati, ne govoriti s polnimi usti, ne zehati in še cel kup drugih zadev na »ne«?
Morda je ostala le v mojem spominu, morda jo je odnesla prejšnja inventura. Zdaj je, kar je, priložnost za (pre)vzgojo je mimo. Gotovo pa bi v bonton lahko zapisali tudi namig specialnega pedagoga Marka Juhanta: ko je na mizi kosilo, naj se družina pogovarja o lepih stvareh, ne o šoli in ne o službi.
Lepa misel in pogosto velik izziv. Včasih različna razpoloženja trčijo skupaj šele, ko je na mizi kosilo. Tudi danes bo naša družina jedla doma. Le skregati se ne bomo mogli, ker nam je koronavirus z načrtovalci urnikov zakuhal jed, ki jo je treba pojesti za računalnikom. Bonton gor ali dol.
Le kdo od nas bi samemu sebi kupil šaljive domislice za po štiridesetem? Nisem jih prebrala, zato ne vem, ali so še aktualne, torej če veljajo tudi po petdesetem. Verjamem tudi, da nihče ni privlekel domov knjižice, ki uči bralca, »kako živeti z žensko … in še vedno gledati nogomet«. Si pa mislim, da jo je vsaj eden na skrivaj naštudiral do zadnje pike.
Dvomim, da je kdorkoli med nami prebral zbirko misli, ki nam razkriva, »zakaj si moški nikoli ne zapomnijo, ženske pa nikoli ne pozabijo«. A morda bi bilo življenje v dvoje nekoliko lažje, če bi jo. Našla se je tudi priročna knjižica za rojene v znamenju bivola, a takšnih pri nas ni, pa tudi blefiranja o astrologiji še vedno nihče ne obvlada.
Med vsemi priročniki nisem našla tistega, ki ga je nekdaj imela skoraj vsaka družina: (otroškega) bontona. Le kje je tista oranžna knjiga s trdimi platnicami, v kateri so otrokom z namerno robatimi ilustracijami vbijali v glavo, kaj pomeni lepo obnašanje, da je treba pozdravljati, ne govoriti s polnimi usti, ne zehati in še cel kup drugih zadev na »ne«?
Morda je ostala le v mojem spominu, morda jo je odnesla prejšnja inventura. Zdaj je, kar je, priložnost za (pre)vzgojo je mimo. Gotovo pa bi v bonton lahko zapisali tudi namig specialnega pedagoga Marka Juhanta: ko je na mizi kosilo, naj se družina pogovarja o lepih stvareh, ne o šoli in ne o službi.
Lepa misel in pogosto velik izziv. Včasih različna razpoloženja trčijo skupaj šele, ko je na mizi kosilo. Tudi danes bo naša družina jedla doma. Le skregati se ne bomo mogli, ker nam je koronavirus z načrtovalci urnikov zakuhal jed, ki jo je treba pojesti za računalnikom. Bonton gor ali dol.
