Brez športa v leru
Danes je moj zanič dan, vsaj kar se športa tiče. Na dan slovenskega športa, ko se poslavlja poletje, to ni nič kaj spodbudno. A vseeno: tudi ko ne športam, se lahko gibljem, sem telesno aktiven. Noben izgovor ne vzdrži, niti celodnevno delo v redakciji, kot je to v mojem primeru. Na voljo imam tri pasje sprehode, a lahko temu dodam še nekaj hitrih pohodov namesto daljših odmorov za kosilo ali kavico, dve, tri. Res je, ne morem se podati na desetkilometrski tek, obiskati fitnesa, odigrati partije nogometa ali golfa, vseeno pa lahko malce potelovadim, kolesarim v službo in prehodim več kot pet kilometrov na dan.
Motivacija? Vprašajte strica Googla po dnevu slovenskega športa. Naslovnica je sicer vizualno nekaj najbolj dolgočasnega, kar si lahko izmisli skromna ustvarjalna duša. Eno samo ljubo pisanje in takoj poziv k zavezi, da ja vse sramežljive športne rekreativce hitro odvrne od aktiviranja. Če je šport res praznik in če smo res športni narod, potem bi bili lahko snovalci strani bolj prepričljivi in predvsem bolj sproščeni. Zakaj ta zadušljiva birokratska nota, ki bremeni športno sfero na vseh ravneh? Čeprav se lahko pohvalimo z izjemnimi vrhunskimi športnimi dosežki, odličnimi športnimi in organizacijskimi strokovnjaki ter bogato zgodovino, se v tako imenovanem spremljevalnem programu slovenskega športa, ki se zna razglašati celo za podpornega, preveč širita omejenost in zatohlost, ki nikakor ne gresta v korak s svetovljanstvom šampionov in njihovih timov.
Šport zahteva preprosto več v vseh pogledih. Niso dovolj samo denar, naklonjena politika, ustrezna infrastruktura, evforično oboževanje. Šport je pisan svet, ni črno-bel poligon za večne zajedavce, poniglave kruhoborce, lovce na lažno slavo in veljavo kratkega roka. Šport je strast, predanost, način življenja. Šport je plemenita skromnost, zdrava ambicioznost, širina in vrlina. Če tega ni, se ne razvija, ostane v leru. In mi z njim.
