Doncic, Pogacar, Zizek
Ljudje po vsem svetu radi drug drugega sprašujemo, od kod smo, od kod prihajamo, kje smo doma. Vprašanje mi zastavi prodajalka muzejskih vstopnic, vodnik na avtobusu hop-on hop-off, prvi taksist, ki me pobere na letališču, ali neznanka v kavarni, kjer ravno pijem kavo, medtem ko ona pri sosednji mizi brska po svojem računalniku ...
Z leti izkušenj (in starostjo) profil spraševalca prepoznam že po prvih sekundah. Pri večini gre za vljudnostno vprašanje, ki odgovora niti ne potrebuje niti ne pričakuje. Rečejo nekaj v stilu »lepo vreme je danes« ali po ameriško »how are you today«, kako ste kaj. Pri drugih gre za odkrito zanimanje, da ne rečem radovednost, s katero prebijejo led in začnejo pogovor. Ta skupina je večja, zato sem jo razdelila v podskupine, glede na odziv, ki sledi mojemu odgovoru. Najprej so tisti, ki o Sloveniji nimajo pojma, a to diskretno prikrijejo in se pretvarjajo, da jim je vse jasno. Drugim tudi ni nič jasno, a to pokažejo in so pripravljeni izvedeti kaj več o tej nenavadni državi na S ... Zanje na pamet odrdram kratko in ponavadi učinkovito razlago: da smo državica med Avstrijo in Italijo, le nekaj ur stran od Dunaja in Benetk. Če sem na drugi celini, dodam še Evropo, preciziram, da v srednji Evropi (konec koncev tudi jaz ne vem, kje natanko je, denimo, Delaware ali Tuvalu). Če še to ne pomaga, jim ne bo pomagalo nič, zato odneham. Tretja skupina so tisti, ki Slovenijo poznajo, celo več, bili so že tukaj, morda celo pred kratkim. Od takih ponavadi slišim iste stavke o »beautiful lake« Bledu, Ljubljani in čudoviti jami, katere ime so pravkar pozabili.
Obstajajo pa še hibridi, ljudje, ki z eno nogo sodijo v vsako od naštetih skupin. Teh, se zdi, je celo največ. Ob omembi Slovenije se nasmehnejo, zarotniško prikimajo in poznavalsko izstrelijo ime, ki ga dobro poznajo: Doncic ... Pogacar ... Zizek ...
