Fotografija
»To moram slikati!« sem pomislila, ko so se oblaki nad morjem naščeperili kot razjarjen lev. »Tudi to moram slikati!« Hitro sem potegnila iz žepa mobitel, ko je začela velika mravlja proti mravljišču potiskati trikrat večji košček kruha. »Hitro, slikaj!« Morala sem ujeti trenutek, ko je moj pes ugotovil, kam sem skrila igračke, ki jih je prejšnji dan dobil od moje prijateljice.
In tako s slikanjem tega in onega lovimo kapljice časovne reke, ustavljamo tok minljivosti, pri čemer ta sploh ne opazi, da poskušamo postaviti jez in zadržati prizor, ustaviti gib in trenutek umestiti v okvir večnega spomina.
Vedno sem se smejala Kitajcem in Japoncem, ker so s fotografskimi aparati, ki so jih imeli obešene okoli vratu, slikali levo in desno, navzgor in navzdol, lepo in grdo. To strast sem poskušala celo analizirati z zornega kota kitajske kaligrafije, ki je – ravno obratno od fotografije – čas, oblikovan v črto, izrisano brez zastoja od začetka do konca, brez vrnitve, brez popravljanja napak in olepševanja tistega, kar je bilo v tem časovnem plesu na koncu pretanko ali preveč bledo. Kaligrafija je zapis časovnega ritma s potezami čopiča. Črnilo je samo sled.
Fotografija je … »zapis s svetlobo«, pravi pakistanski umetnik, ki je povezal svojo ljubezen do fotografije in strast do kaligrafije, tako da ustvarja čudovite kombinacije svetlobnega ritma, ujetega s fotografskim aparatom. Kaligrafija je … »časovna oblika občutkov«, pravi moja prijateljica, umetnica kitajskega čopiča, ki včasih tudi sama fotografira kakšen dragocen trenutek. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi v prihodnje – namesto mobitela z dobro kamero – s seboj nosila blok in svinčnik. Kako bi bilo, če bi pisala verze v eni sami neprekinjeni črti in tako iz slike ustvarjala pesmi in iz pesmi čas? Kako bi bilo, če ne bi ustavila nobenega trenutka, temveč bi mu sledila in zaplesala v njegovem ritmu? To bi bilo čudovito, sem pomislila in hkrati hitro fotografirala moder cvet, ki je vzklil ob gozdni stezi, kot bi se bala, da ga jutri ne bom več našla.
