Hotelske zgodbe
»Izberita, v katerem hotelu bi radi spali,« sta nama s sestro dejala starša, ko smo se vozili skozi puščavo Nevade proti Las Vegasu. Izstrelili sva: »Flamingooo!« Tisto poletje je bil namreč v New Yorku, kjer smo živeli, predvajan film Bugsy, po resničnem gangsterju Benjaminu Sieglu - Bugsyju, ki je zgradil Flamingo, prvi hotel z legaliziranim kazinojem. Čeprav so ga zaradi enormnega zadolževanja pri gradnji mafijski šefi na koncu likvidirali, gre prav njemu pionirska zasluga, da je Las Vegas postal tako oboževano mesto greha. Hotel je poimenoval Flamingo, po svoji ljubici Virginii Hill, kot jo je klical zaradi dolgih nog. V predsedniški suiti pa si je omislil celo skrivno »lestev«, ki je vodila do podzemne garaže, če bi bilo treba na hitro zbežati.
Vsak hotel, ki ga obiščem, mora imeti neko zgodbo. Tako smo z družino ob rojstnih dnevih radi hodili na torto v newyorški hotel Plaza, takrat še v Trumpovi lasti, kjer me je prevzela legenda o navihani punčki Eloise, ki je tam nekoč živela v apartmaju »on the tippy-top floor« s svojo varuško, psičkom Weenijem in želvo Skipperdee.
Vsak hotel, ki ga obiščem, mora imeti neko zgodbo. Tako smo z družino ob rojstnih dnevih radi hodili na torto v newyorški hotel Plaza.
Tudi sama sem pred časom skoraj leto dni bivala v ljubljanskem hotelu Slon, zagotovo najimenitnejšem pri nas. In od kod ime Slon? Leta 1552 je avstrijski vojvoda Maksimilijan z ženo Marijo na poti iz Španije tovoril poročna darila, med katerimi je bil tudi slon Sulejman. Ime je dobil po najhujšem sovražniku Avstrije sultanu Sulejmanu, kar je imelo zaradi ukrotitve mogočne živali zelo simbolen pomen. Med potjo so se ustavili v Ljubljani in na mestu, kjer je slon počival, zgradili hotel. Kadar grem mimo Slona, začutim, kako mi je za vedno opraskal srce.
