Iggy na drsalkah
Kar precej vode je preteklo in zmrznilo, tudi velik kup koledarjev bi se nabral, če bi jih shranjeval, od tistih časov, ko sem zadnjič prižgal televizijo, da bi gledal olimpijsko tekmo v umetnostnem drsanju.
Dogodek je komentirala hrvaška napovedovalka Milka Babović, nekoč tudi sama športnica ... in če vem, da je Milka Babović umrla pred dobrim letom, stara skoraj 93 let ... je vmes res preteklo in zmrznilo in odmrznilo veliko vode. Milka, legenda, je takrat ocenjevala tudi opravo športnic. »Cigl-rot haljinica« – to mi je ostalo v spominu ... Torej opečnato rdeča oblekica ...
Pred dnevi pa je med mojimi rockerskimi prijatelji, s katerimi se zadnje čase srečujem predvsem na družbenih omrežjih, završalo. O umetnostnem drsanju so pisali in govorili. Ne zaradi cigl-rot oblekic, pač pa zaradi glasbene spremljave. In ker so posnetki športnih atrakcij in senzacij danes dosegljivi vsako sekundo dneva, sem se lotil raziskovanja. Kaj je moje prijatelje tako pretreslo?
Aleksandra Trusova, tekmovalka ruskega olimpijskega komiteja, je bila odeta v črno oblekico in črne rokavice. Komentator je tulil od navdušenja, ko je drvela po letu in izvajala akrobatske like. Po dveh minutah in pol je meni neznana glasba utihnila. In oglasila se je kitara, po kateri je žagal Ron Asheton. Prav slišim? Zvok iz leta 1969?
Dekle, staro 17 let, drsala ob glasbi, ki je trikrat starejša od nje? I wanna be your dog je ena najradikalnejših pesmi druge polovice 20. stoletja. Radijskih postaj, ki bi si drznile vrteti mojstrovino Iggyja Popa, Rona Ashetona in drugih članov skupine The Stoogies, je bilo v petih desetletjih le za vzorec. Nisem vedel, ali sem bolj pretresen zaradi akrobacij Aleksandre Trusove ali njene odločitve, da drsa ob glasbi, ki je radio skorajda ni vrtel.
In le en sklep je bil možen. Iggy Pop in The Stooges so postali klasika.
