Ko boš prišel, mi ne nosi rož
Pred kratkim se je ena od sogovornic, s katero sva odprli debato o stanju v družbi, (retorično) vprašala, ali smo bili ljudje od zmeraj neumni ali so drastičen upad kritične misli povzročila družbena omrežja. Od najinega intervjuja se mi to vprašanje postavi vsakič, ko spremljam »argumentirano« razpravo o nasilju nad ženskami in otroki.
Malokaj me pri tej debati še preseneti, pa so me pred nekaj dnevi res razočarale opazke na račun femicidov in pisanja o njih. Zakaj poročati o tej temi, ko pa v Sloveniji umre na leto »le par« žensk? Zakaj imeti za umor ženske poseben izraz? V tem smislu je tekla debata in želela bi si, da bi bili »komentatorji« osamljeni v tej svoji miselnosti. Da bi bili zaviti v mehurček in da se širša množica ljudi s tem njihovim prepričanjem ne bi strinjala.
Nisem ravno optimistka, da je res tako, zato bi si ob bližajočem se osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk, želela, da bi se več pogovarjali o neenakosti med spoloma, o pravicah, ki jih ženske po svetu izgubljajo – na Poljskem, Hrvaškem, v ZDA, na Malti, tudi v Italiji, kjer so jim (najmanj) pravice do splava kratene. Tam, kjer je dovolj volje in moči, da pade en člen, lahko padeta tudi drugi in tretji.
Sogovornica, s katero sem začela tale zapis, bo prihodnje leto stara 70 let. Ima dve vnukinji, mi je pripovedovala ob kavi, in vse pogosteje se čudi, da se mora v časih njunega odraščanja boriti za enake pravice, kot se je v svoji mladosti. »V boju za ženske pravice se vedno stori en korak naprej in nato dva nazaj,« mi je dejala.
Zato nam – naslavljam prav vse – za osmi marec ne nosite (samo) rož, pa nimam nič proti tulipanom, zvončkom in vrtnicam. Podprite nas v prizadevanjih za to, da bomo živele, kot same hočemo. Ne zmanjšujte pomena boju proti nasilju nad ženskami. In pomagajte nam, da druga drugi ne bomo volk. Za začetek.
