Ko misliš, da veš več, kot pa v resnici veš
Dunning-Krugerjev sindrom; vsaka podobnost s časom epidemije je zgolj naključna.
Odpri galerijo
Ko ne veš, česa ne veš...
Foto Matej Družnik
Zagotovo poznate ta prizor: Sedite za mizo in nekdo v družbi filozofira o stvareh, o kateri nima pojma. A manj kot ve o tem, bolj vneto razpravlja. V svoj prav je iskreno prepričan.
Pojav - ko misliš, da veš več, kot pa v resnici veš - se imenuje Dunning-Krugerjev učinek, ime je dobil po psihologih z ameriške univerze Cornell, ki sta pred malo več kot dvajsetimi leti v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology objavila rezultate svoje nenavadne raziskave pod naslovom Nekvalificirani, in se tega ne zavedajo: kako težave pri prepoznavanju lastne nesposobnosti vodijo do napihnjene samoocene. Davida Dunninga in Justina Krugerja je namreč pritegnil bančni rop, v katerem so prek nadzornih kamer policisti ujela storilca, ki se temu iskreno ni mogel načuditi. Ropar namreč ni nosil nobene maske, ker je bil njegov obraz namazan z limoninim sokom, za katerega je verjel, da ga bo pred nadzornimi kamerami naredil nevidnega. To prepričanje je očitno temeljilo na njegovem nerazumevanju kemijskih lastnosti soka kot nekakšnega nevidnega črnila.
Raziskovalca je tako zanimalo, zakaj ljudje sami sebe precenjujejo. Ugotovila sta, da za tem ne stoji aroganca, pač pa samo in le - nevednost, neznanje. Študenti Cornella so prejeli kratke teste, nato pa ocenili, kako dobro so se odrezali. Tisti, ki so bili najslabši, so močno precenili svojo uspešnost v primerjavi s tistimi, ki so se odrezali dobro. Kot sta psihologa potem večkrat poudarila, ljudje z znatnimi primanjkljaji v svojem znanju nimajo sposobnosti prepoznati teh primanjkljajev (pa tudi znanja drugih ne) in zato kljub morebitni napaki mislijo, da delujejo kompetentno. Poleg tega nekompetentnost ljudi ne pusti zmedenih ali previdnih, pač pa ravno nasprotno, pogosto so opremljeni z velikansko samozavestjo, ki jih vleče naprej.
Vsaka podobnost s časom epidemije je zgolj naključna.
Pojav - ko misliš, da veš več, kot pa v resnici veš - se imenuje Dunning-Krugerjev učinek, ime je dobil po psihologih z ameriške univerze Cornell, ki sta pred malo več kot dvajsetimi leti v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology objavila rezultate svoje nenavadne raziskave pod naslovom Nekvalificirani, in se tega ne zavedajo: kako težave pri prepoznavanju lastne nesposobnosti vodijo do napihnjene samoocene. Davida Dunninga in Justina Krugerja je namreč pritegnil bančni rop, v katerem so prek nadzornih kamer policisti ujela storilca, ki se temu iskreno ni mogel načuditi. Ropar namreč ni nosil nobene maske, ker je bil njegov obraz namazan z limoninim sokom, za katerega je verjel, da ga bo pred nadzornimi kamerami naredil nevidnega. To prepričanje je očitno temeljilo na njegovem nerazumevanju kemijskih lastnosti soka kot nekakšnega nevidnega črnila.
Raziskovalca je tako zanimalo, zakaj ljudje sami sebe precenjujejo. Ugotovila sta, da za tem ne stoji aroganca, pač pa samo in le - nevednost, neznanje. Študenti Cornella so prejeli kratke teste, nato pa ocenili, kako dobro so se odrezali. Tisti, ki so bili najslabši, so močno precenili svojo uspešnost v primerjavi s tistimi, ki so se odrezali dobro. Kot sta psihologa potem večkrat poudarila, ljudje z znatnimi primanjkljaji v svojem znanju nimajo sposobnosti prepoznati teh primanjkljajev (pa tudi znanja drugih ne) in zato kljub morebitni napaki mislijo, da delujejo kompetentno. Poleg tega nekompetentnost ljudi ne pusti zmedenih ali previdnih, pač pa ravno nasprotno, pogosto so opremljeni z velikansko samozavestjo, ki jih vleče naprej.
Vsaka podobnost s časom epidemije je zgolj naključna.
