Kos in trije mačketirji
Pametni telefon za nekaj časa pozabite v predalu, pojdite na sprehod v naravo.
Odpri galerijo
Odložimo telefon in prisluhnimo čarobnemu kosovemu petju. FOTO Jure Eržen
Sprehod ali vsaj v prašičji drnec preoblečen tek je v teh lepih spomladanskih dneh prijetna dejavnost, ki je niti NIJZ ne prepoveduje. Prašičji drnec po tihi vasi, ki se prebuja v jutranje sonce, vsaj meni zelo učinkovito odžene črne misli.
Ptički, ki kar tekmujejo, kateri bo bolj glasen, preglasijo temne misli, cvetoče narcise in grmi, katerih imen ignorant ne poznam, pa presvetlijo vse, kar bi še utegnilo ostati temnega v moji glavi.
Ko pridem domov in se usedem na balkon, da bi se malo ohladil in raztegnil, me s strehe sosedovega skednja opazuje radoveden kos. Dolgo ga ni bilo videti, zdaj pa njega in njegovo partnerko redno poslušamo in opazujemo, kako marljivo gradita gnezdo, ali karkoli že ta sorta ptičev počne spomladi.
Odidem na drug balkon, spodaj pa topli pogledi treh mačjih mladičev, ki stanujejo in se prehranjujejo pri sosedih, radi pa naprosjačijo kakšno dodatno porcijo, kjerkoli je mogoče.
Ker se pri nas doma raznežimo ob mačkah, smo seveda nakupu mačje hrane za naša dva mačka v zrelih letih nemudoma dodali še vrečo briketov za sosedove tri mlade muce. Trio mladičev, ki res kaže za mačke nenavadno solidarnost pri prosjačenju za hrano, je hčerka upravičeno poimenovala trije mačketirji.
O tem, ali se spodobi hraniti tuje mačke, pravzaprav nismo razmišljali. Ko so na našem dvorišču, jih obravnavamo kot svoje, in ker nimamo kamna namesto srca, jim ne moremo odreči hrane.
Glede na to, kako hitro ta mačja banda raste in se redi, sklepam, da najbrž nismo edini sosedje s srcem. Skratka, v dneh, ko je svet lep, sploh ni tako grozno prenašati zaprtje družbe. Pametni telefon za nekaj časa pozabite v predalu, pojdite na sprehod v naravo in poiščite svojega kosa in mačketirje. In videli boste, prav lepo vam bo.
Ptički, ki kar tekmujejo, kateri bo bolj glasen, preglasijo temne misli, cvetoče narcise in grmi, katerih imen ignorant ne poznam, pa presvetlijo vse, kar bi še utegnilo ostati temnega v moji glavi.
Ko pridem domov in se usedem na balkon, da bi se malo ohladil in raztegnil, me s strehe sosedovega skednja opazuje radoveden kos. Dolgo ga ni bilo videti, zdaj pa njega in njegovo partnerko redno poslušamo in opazujemo, kako marljivo gradita gnezdo, ali karkoli že ta sorta ptičev počne spomladi.
Odidem na drug balkon, spodaj pa topli pogledi treh mačjih mladičev, ki stanujejo in se prehranjujejo pri sosedih, radi pa naprosjačijo kakšno dodatno porcijo, kjerkoli je mogoče.
Ker se pri nas doma raznežimo ob mačkah, smo seveda nakupu mačje hrane za naša dva mačka v zrelih letih nemudoma dodali še vrečo briketov za sosedove tri mlade muce. Trio mladičev, ki res kaže za mačke nenavadno solidarnost pri prosjačenju za hrano, je hčerka upravičeno poimenovala trije mačketirji.
O tem, ali se spodobi hraniti tuje mačke, pravzaprav nismo razmišljali. Ko so na našem dvorišču, jih obravnavamo kot svoje, in ker nimamo kamna namesto srca, jim ne moremo odreči hrane.
Glede na to, kako hitro ta mačja banda raste in se redi, sklepam, da najbrž nismo edini sosedje s srcem. Skratka, v dneh, ko je svet lep, sploh ni tako grozno prenašati zaprtje družbe. Pametni telefon za nekaj časa pozabite v predalu, pojdite na sprehod v naravo in poiščite svojega kosa in mačketirje. In videli boste, prav lepo vam bo.
