Leon
In potem mi je človek, ki nima ničesar, dal vedeti, da imam nekaj lepega. Trenutke. Ki jih tu in tam izpišem.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Bilo je mračno sobotno popoldne, pršel je dež, mimo mene so kot zombiji hodili ljudje v maskah, z neke stojnice je donela čudna techno glasba, zdelo se mi je, da sem stopila v nenavadno tesnoben ZF-film, v katerem si nisem želela biti.
Tisti dan sem izvedela nekaj težkih novic, za nameček so me iz banke obvestili, da je nekdo nekje na drugem koncu sveta zlorabil vse moje kartice. Stala sem na tržnici, pred stojnico z zelenjavo, in razmišljala, koga naj pokličem, da mi posodi za najnujnejše, ko me je od zadaj nekdo pocukal za lase.
Bil je Leon, mož na kolesu, z bareto in bosih nog, ki so bile v decembrskem hladu še bolj zatečene in vijolične. Nisem imela moči, da se mu zares nasmehnem, a sem se prisilila, da sem rekla: Kako si, Leon? Slabo, je rekel. Zelo slabo.
Vsakič, ko se srečava, mi kaj stisne v roko, ali čebulico ali pomečkano karamelo, vsakič tudi jaz kaj malega dam njemu. A tokrat sem rekla samo, žal mi je, drži se, in stopila mimo njega naprej, zagrnjena v svoje probleme in težke novice, ko me je nekaj prisililo, da sem se obrnila. Stekla sem nazaj k njemu, izbrskala zadnjih pet evrov in mu jih stisnila v dlan.
Oprosti, sem rekla, rada bi te povabila vsaj na vroč čaj, ampak nič drugega nimam. Slab dan imam.
Gledal me je, najverjetneje ni razumel, kaj momljam, a z roko je segel proti moji torbi in s kazalcem z dolgim nohtom popraskal po njej. Saj imaš to, je rekel precej nerazumljivo. Imaš to. Ko sem pogledala, kam meri, sem videla, da kaže na napis na moji torbi »religion«.
Nejeverno sem ga pogledala. Ja, to imaš. Pa srečno, se je nasmejal.
Jaz, ki imam streho nad glavo, poklic, ki ga imam rada, ljudi, ki jih imam rada, sem se drznila za hip potopiti v samopomilovanje – in potem mi je človek, ki nima ničesar, dal vedeti, da imam nekaj lepega. Vero v srečanja. In trenutke, ki jih tu in tam izpišem.
Da se ne bi izgubili, raztopili kot solze v dežju, stavek Rutgerja Hauerja v Iztrebljevalcu, ki ga tako rada citiram.
Poslovila sem se, zmedena, s kepo v grlu, ko sem odhajala, sem se ozrla, stal je tam, Leon, na svojem kolesu, v dežju, in mi mahal.
Tisti dan sem izvedela nekaj težkih novic, za nameček so me iz banke obvestili, da je nekdo nekje na drugem koncu sveta zlorabil vse moje kartice. Stala sem na tržnici, pred stojnico z zelenjavo, in razmišljala, koga naj pokličem, da mi posodi za najnujnejše, ko me je od zadaj nekdo pocukal za lase.
Bil je Leon, mož na kolesu, z bareto in bosih nog, ki so bile v decembrskem hladu še bolj zatečene in vijolične. Nisem imela moči, da se mu zares nasmehnem, a sem se prisilila, da sem rekla: Kako si, Leon? Slabo, je rekel. Zelo slabo.
Vsakič, ko se srečava, mi kaj stisne v roko, ali čebulico ali pomečkano karamelo, vsakič tudi jaz kaj malega dam njemu. A tokrat sem rekla samo, žal mi je, drži se, in stopila mimo njega naprej, zagrnjena v svoje probleme in težke novice, ko me je nekaj prisililo, da sem se obrnila. Stekla sem nazaj k njemu, izbrskala zadnjih pet evrov in mu jih stisnila v dlan.
Oprosti, sem rekla, rada bi te povabila vsaj na vroč čaj, ampak nič drugega nimam. Slab dan imam.
Gledal me je, najverjetneje ni razumel, kaj momljam, a z roko je segel proti moji torbi in s kazalcem z dolgim nohtom popraskal po njej. Saj imaš to, je rekel precej nerazumljivo. Imaš to. Ko sem pogledala, kam meri, sem videla, da kaže na napis na moji torbi »religion«.
Nejeverno sem ga pogledala. Ja, to imaš. Pa srečno, se je nasmejal.
Jaz, ki imam streho nad glavo, poklic, ki ga imam rada, ljudi, ki jih imam rada, sem se drznila za hip potopiti v samopomilovanje – in potem mi je človek, ki nima ničesar, dal vedeti, da imam nekaj lepega. Vero v srečanja. In trenutke, ki jih tu in tam izpišem.
Da se ne bi izgubili, raztopili kot solze v dežju, stavek Rutgerja Hauerja v Iztrebljevalcu, ki ga tako rada citiram.
Poslovila sem se, zmedena, s kepo v grlu, ko sem odhajala, sem se ozrla, stal je tam, Leon, na svojem kolesu, v dežju, in mi mahal.
