Mandela in trije v puščavi
Johannes je najbolj srečen Namibijec, kar sem jih srečal. Minuto po sončnem vzhodu lahko v Sesriemu zapeljemo v nacionalni park Namib Naukluft.
Johannes to jutro pelje dva Slovenca na ogled zdavnaj povsem posušenih dreves v Deadvlei. Nad rdečo puščavo se plazijo prvi sončni žarki. Johannes nenadoma zavre, obrne, zapelje s ceste, pohiti iz avta in se takoj vrne.
Pokaže svoje bele zobe in bankovec za 200 dolarjev s podobo nekdanjega južnoafriškega predsednika Mandele. »To je 200 južnoafriških dolarjev. Zagledal sem jih kakih deset metrov stran na drugi strani ceste.« Kakšen krompirjevec!
Štiri ure kasneje se vračamo nazaj. »Le kako si mogel sredi puščave, kakih šest metrov od roba ceste med vožnjo v majhnem grmičku zagledati bankovec peščene barve,« mu rečem. In ga prosim, da bi na istem mestu ustavil avto, da bi ga ovekovečil, saj takšnega srečneža ne srečaš ravno vsak dan.
Johannes je takoj za. Ustavi terenca na istem mestu, pokaže mi svoje stopinje v pesku: »Poglej tukaj sem hodil. In tukaj je takole čakal bankovec na mojo srečo,« pokaže in pozira kot otrok.
Ampak Johannes, če je v taki neskončni puščavi za grm zataknjen en bankovec, potem je velika verjetnost, da je kje blizu še kakšen, mu rečem, ko v pripekajočem opoldanskem soncu že vozimo dalje. Samo kakih 500 metrov prevozimo, ko Johannes spet ustavi.
»Res je še eden,« mi reče. Zdaj še sam ne more verjeti: »Prav si imel,« pravi in v objektiv ujamem še širši nasmeh bleščeče belih zob. Poskusite voziti 100 na uro ob neskončni cesti in predstavljajte si, da boste med vožnjo sredi puščave, ki je več kot dvakrat večja kot Slovenija, zagledali bankovec.
Takšne sreče, da kdo sredi ničesar dvakrat najde dva bankovca, manjša kot dve kapljici sredi oceana, pač ne srečaš vsak dan. Ob vrnitvi mu stisnem še 200 namibijskih dolarjev napitnine. S tem denarjem res ni obogatel.
Ampak, da bi kdo sredi Namiba na tak način dvakrat našel po 200 Mandelovih dolarjev, ki so padli iz žepa kakemu nerodnežu, se ne bo zgodilo nikomur nikoli več.
