Moč uniforme
V 70. letih smo v Londonu, otroci v našem vrtcu na Knightsbridgeu, nosili uniforme v bordo odtenku z emblemom – črko W na suknjiču, ki je ponazarjala ime lastnika Waltona. Nisem je najbolj marala in s posebnim privoljenjem, ki ga je mama izprosila pri strogi ravnateljici, sem lahko – ko sem imela neko samosvoje obdobje – pod suknjičem nosila mini uniformo za medicinske sestre, kar sem si želela nekoč postati. Občudovala sem tudi Harrodsove vratarje v zelenih ter policaje, bobbyje, v modrih uniformah in čeladah s srebrnim kraljevim grbom, ki so vedno prijazno poklepetali. Kar pa ni bilo mogoče s kraljičinimi stražarji pred Buckinghamsko palačo. Pripadniki kraljeve garde v rdečih uniformah in z gigantskimi črnimi kučmami morajo biti strogo tiho, niti nasmehniti se ne smejo, kaj šele premakniti s svojega mesta. Razen vsak dan ob 11. uri, ko strumno odkorakajo ob menjavi straže.
Kasneje sem v letalih občudovala uniforme stevardes in imela preblisk, da »ko bom velika«, bom tudi jaz tako urejena letela po svetu. Sposojala sem si mamine svilene rutice, si z rdečo lakirala nohte in nosila samo temnomodra oblačila. Zadnje se je v meni malone zasidralo in modra je ostala moja najljubša barva.
Uniforme imajo zagotovo neko moč nad nami. Spominjam se, denimo, svojega postavnega dedka v zeleni lovski opravi z dvojnim opasačem za patrone in fazanjim peresom za klobukom. Ali pa kako imeniten je bil, v črni uniformi z zlatimi gumbi, portir Dennis v naši hiši v New Yorku, ki nam je odpiral vrata in nas v dežju spremljal z dežnikom do taksija. Posebno poglavje, neizmerne prijetnosti, svežine in predvsem zaupanja, pa so zagotovo uniforme zdravnikov. Bela halja v Ameriki velja celo za najmočnejši simbol medicine. In zagotovo bo držalo tisto, da »Bog ne nosi bele halje, zdravniki pa jo«.
