Moja črna beležka
Osemindvajsetega septembra 2018 sva z očetom uživala v poznem zajtrku v restavraciji enega izmed ljubljanskih hotelov. Privoščila sva si omleto, potem sva se pomenkovala ob kavi in vodi. Po slovesu od očeta sem se odpravil v Dalmacijo, postanek z espressom je bil na počivališču Zir. Na predvečer hrvaškega nogometnega derbija med Hajdukom in Dinamom sem si v konobi Varoš v starem delu Splita naročil hobotnico v solati, ribjo juho, lignje na žaru z blitvo in krompirjem, vse skupaj pa sem poplaknil s par kozarci pošipa in litrom vode. V prijateljevem apartmaju nedaleč stran sem zaspal kot ubit. Naslednji dan me razplet brez golov na stadionu Poljud ni kaj prida razveselil, a sem vseeno podaljšal bivanje v mestu pod Marjanom.
Podobno oziroma precej natančneje bi lahko opisal vsak dan mojega življenja v zadnjem dobrem desetletju. Iz običajnih dnevnih delovnih beležk sem namreč nehote ustvaril neke vrste dnevnik, v katerem ne sme manjkati informacija, kaj in kje sem tistega dne jedel. Pravzaprav ne vem, zakaj sem začel s tem in zakaj me to še vedno drži. Očitno sem zadovoljen z zbirom pomembnejših podatkov v svojem vsakodnevnem življenju. Uživam v tem, ko lahko s pomočjo kratkih opisov in posebnih oznak, ter ob pomoči številk in črk ustvarim praktično celovito podobo posameznega dne, na primer 23. februarja 2011 ali pa 16. avgusta tri leta pozneje. Podatki počivajo v majhnih črnih beležkah znamke Moleskine z elastiko.
Če bi malce bolj radovedni naključni mimoidoči našel izgubljeno črno beležko, bi lastnika opisal kot jedca, novinarja in športnika, ne nujno v tem vrstnem redu. Čačkarije bi morebiti pripisal obveščevalcu ali zmešanemu matematiku. Nerešljivo uganko bi predstavljale šifre, ki jih znam razbrati in osmisliti le sam. Popoln spomin na določen dan v meni sproži podoživljanje dogodkov, občutkov, vonjev, okusov in odnosov z ljudmi. Vse to je bogastvo življenja.
