Na ovratnici
Ena bolj čistih, z virusom nezaznamovanih zgodb je o risih, ki smo jih preselili iz Romunije in Slovaške, da bi naše rise rešili pred izumrtjem.
Odpri galerijo
Dogodivščinam Goruja in drugih preseljenih ter nekaterih domačih risov lahko sledimo, ker so opremljeni z ovratnicami za spremljanje gibanja. Risom to najbrž ni preveč všeč. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Kako zadnje leto ohranjate prisebnost? Moj odgovor je, ker še vedno imam službo, ker so moji bližnji kolikor toliko zdravi in zaradi narave. Sodeč po obleganosti vsakega kuclja terapevtski odmerek narave proti virusu vseznalstva in sramu osvobojene »zdrave« pameti potrebuje tudi marsikdo drug.
Ena od bolj čistih, z virusom skoraj nezaznamovanih zgodb je tista o risih, ki smo jih iz Romunije in Slovaške preselili v Slovenijo in Hrvaško, da bi s premešanjem genov naše rise rešili pred izumrtjem. Junak zadnjih mesecev je Maks, ki se nikakor noče ustaliti. Državo je prepotoval od juga do severa, od Snežnika do Kranjske Gore, kjer si je po neuradnih informacijah ogledal Zlato lisico in vmes uplenil dve srni.
Za Dorujem in Pinom se je izgubila vsaka sled. Upam, da sta se le uspešno otresla ovratnice za sledenje gibanja ter da zdrava in svobodna pohajkujeta po dinarskih gozdovih. Moj srčni izbranec je Goru, prvi ris, ki je bil v projektu Life Lynx v Slovenijo preseljen predlanskim. Spremljam ga že vse njegovo življenje v ujetništvu. Občudovala sem ga v karanteni v romunskem mestu Focșani, on pa mi ni namenil več od vzvišenega mačjega pogleda. Med množico zaljubljencev v rise smo ga v Loškem Potoku pospremili, ko je stekel na svobodo, in od takrat prinaša vedno nove spodbudne zgodbe. S slovensko izbranko, risinjo Tejo, sta lani imela mladičko Malo, letos pa še dva mladiča. Vmes se je Casanova Goru odpravil na Hrvaško in verjetno tudi tam zapustil kakšnega potomca. Njegovim dogodivščinam in dogodivščinam drugih preseljenih ter nekaterih domačih risov lahko sledimo, ker so opremljeni z ovratnicami za spremljanje gibanja. Risom to dejstvo najbrž ni tako všeč.
V Romuniji se je začela nova sezona odlova risov za preselitev k nam. Komaj čakam dobre novice! Se pa tudi sprašujem, kdaj bomo mi zopet svobodno prečkali meje – brez ovratnic. Bomo lahko premagali meje, ki jih je virus postavil v naši glavi? Kdaj bomo neznance, ki nam prihajajo naproti, prenehali dojemati kot virus na dveh nogah, ampak se jim bomo prijazno nasmehnili?
Ena od bolj čistih, z virusom skoraj nezaznamovanih zgodb je tista o risih, ki smo jih iz Romunije in Slovaške preselili v Slovenijo in Hrvaško, da bi s premešanjem genov naše rise rešili pred izumrtjem. Junak zadnjih mesecev je Maks, ki se nikakor noče ustaliti. Državo je prepotoval od juga do severa, od Snežnika do Kranjske Gore, kjer si je po neuradnih informacijah ogledal Zlato lisico in vmes uplenil dve srni.
Za Dorujem in Pinom se je izgubila vsaka sled. Upam, da sta se le uspešno otresla ovratnice za sledenje gibanja ter da zdrava in svobodna pohajkujeta po dinarskih gozdovih. Moj srčni izbranec je Goru, prvi ris, ki je bil v projektu Life Lynx v Slovenijo preseljen predlanskim. Spremljam ga že vse njegovo življenje v ujetništvu. Občudovala sem ga v karanteni v romunskem mestu Focșani, on pa mi ni namenil več od vzvišenega mačjega pogleda. Med množico zaljubljencev v rise smo ga v Loškem Potoku pospremili, ko je stekel na svobodo, in od takrat prinaša vedno nove spodbudne zgodbe. S slovensko izbranko, risinjo Tejo, sta lani imela mladičko Malo, letos pa še dva mladiča. Vmes se je Casanova Goru odpravil na Hrvaško in verjetno tudi tam zapustil kakšnega potomca. Njegovim dogodivščinam in dogodivščinam drugih preseljenih ter nekaterih domačih risov lahko sledimo, ker so opremljeni z ovratnicami za spremljanje gibanja. Risom to dejstvo najbrž ni tako všeč.
V Romuniji se je začela nova sezona odlova risov za preselitev k nam. Komaj čakam dobre novice! Se pa tudi sprašujem, kdaj bomo mi zopet svobodno prečkali meje – brez ovratnic. Bomo lahko premagali meje, ki jih je virus postavil v naši glavi? Kdaj bomo neznance, ki nam prihajajo naproti, prenehali dojemati kot virus na dveh nogah, ampak se jim bomo prijazno nasmehnili?
