Narobe svet
Precej zmeden dan je bil. Norela je narava, zaradi nevemkakšne lune na nebu je v službeni elektronski nabiralnik priletelo nekaj napadalno spotakljivih sporočil, proti koncu delovnega dneva pa še tole:
Pozdravljena Mimi!
Sem z dopusta in iščem, če si mi kam pisala ..., za termin, kot sva govorili. Kakorkoli, javi, če je še aktualno. LP
Potem ime in priimek ter pripis psihoterapevtka, z vsemi uradnimi kontakti.
Bušnila sem v smeh, o, marija, le kaj mi sporoča vesolje. Potem sem resno pomislila na novo taktiko obsedenca, ki me tudi pod psevdonimi blati na spletnih platformah. A končala sem pri banalnosti, ne, nihče se ni izdajal zame in se za termin pri strokovnjakinji dogovarjal v mojem imenu: bila je gola pomota. Vseeno sem se za hip zagledala čisto naga, a še bolj brez oblačil se je najbrž počutila druga stran. Seveda se je opravičila, zmotila se je pri priimku.
Zamahnila sem z roko, češ, zgodi se vsakomur, tudi meni se je že. Pred četrt stoletja sem za banalno pomoč na delovnem mestu poklicala, to je še bil čas stacionarnih telefonov, znanega etnologa. Ima enak priimek kot človek, ki je bil takrat interno odgovoren za selitev v nove prostore, kolegica, ki mi jo je v dobri veri, da pomaga, prebrala iz svoje beležke, me je pač slabo poslušala. Ženski glas na drugi strani žice je na prošnjo, ali mi gospod + priimek lahko pride premaknit mizo, ker mi v zaslon sije sonce, hladno dejala: Kaj pa ima moj mož s tem? Ko mi je kapnilo, sem se drdraje opravičila, odložila slušalko in zavpila.
Tej veleneumnosti iz prvih službenih let se gromko smejim(o) še danes, a se ji lep čas nisem. Vendarle so nam v grobem družbeno privzgojili, da bedastoče niso sprejemljive, napake pa so bile celo v otroštvu nedopustne; spomnim se tovarišice, ki je sošolca, potem ko je ustrelil kozla, kar lopnila po trdi buči.
Še dobro, da nas enkrat sreča pamet, ker potem se znamo smejati sebi in celemu svetu.
