Nedolžnost s plakatov
Že par tednov me na poti v službo in nazaj ob cesti namesto lisic, mačkonov in jelenjadi z velikih plakatov pozdravljajo nasmejani kandidatke in kandidati za izvoljence ljudstva. Tako prikupno delujejo, dostopni in prijazni, ko sončijo svoje popolne zobe in se trudijo prepričati volivke in volivce, da je prav njihova številka tista edina prava, ki bo spremenila svet (ali pa vsaj kak manjši vrtiček) v prihodnjih štirih letih. Pospešeno asfaltiranje lokalnih cest, krpanje lukenj in veliki plakati so nepogrešljivi napovedniki, da se bližajo parlamentarne in lokalne volitve.
Zdi se mi, da v državi ta čas kar vrvi od dogajanja, ali pa bi nas radi potencialni čudodelci zgolj prepričali o tem, da delajo pospešeno, za nas, čisto samo za nas. Povečini krpajo luknje, sem in tja jim uspe narediti tudi kakšno novo – pa ne le tisto gromozansko v državnem proračunu, ki ni otipljiva in se zato z neznosno lahkotnostjo vsi lahko pretvarjamo, da je v resnici ni.
Enemu od avtobusov, polnemu sanjskih mož v zlikanih belih srajcah, je pred dnevi uspelo na mestnem trgu skopati pravo udrtino. Škodo bo bojda povrnila stranka, nihče se v času mrzličnih priprav na volitve ne bi upal tvegati boja z mamami in otroki, ki so tisti dan ostali brez poligona za igranje, ker je v mesto priromala četica veseljakov.
Ko bi le kakšna kravata kdaj enako hitro prevzela odgovornost tudi za pomembnejše zdrse. Za elastike in njim pripadajoče prtičke, recimo, ali pa za prelet letal, za desant na STA in za solzivec, s katerim so nedolgo tega zaplinili pol Ljubljane. In ko bi le kandidati in kandidatke, ki me spremljajo te dni ob poteh, ohranili tisto plakatno nedolžnost, prikupnost in milino tudi potem, ko oziroma če bodo dobil poslanski stolček.
