Orwell
V znameniti nakupovalni galeriji Viktorja Emanuela II. v Milanu je nič koliko lepih reči. A ne mislim le na arhitekturo ter trgovine in restavracije, pred in v katerih delajo plehke selfije novodobni vplivneži, ampak na tamkajšnjo knjigarno založbe Rizzoli. Še posebno knjige so lepe, kajne? No, vse niso, vendarle smo prerasli osnovnošolsko mitiziranje in vzdihovanje o najljubši med vsemi. Kdor verižno bere, nima več nujno naj knjige, ali pač? Gotovo se kakšna človeka dotakne bolj od drugih, ga premakne, do naslednje dobre.
V knjigarni se mi je v francoščini ponudila drobna knjižica Georgea Orwella Mar smo, kar beremo?. Slavni avtor ni podal globokega odgovora na to intrigantno vprašanje, ampak je v tekstih iz obdobja 1936–1946 odstrl svoj pogled prodajalca knjig, še zlasti pa bralca in profesionalnega kritika. Izvolite nekaj klišejev, tudi mizoginih opažanj, ki nakazujejo, kako vsak človek najbrž verjame, da se z njim sveže premika svet, a človeštvo stopica na mestu. Je danes bistveno drugače kot v Orwellovem času?
Kot prodajalec v antikvariatu je pikro dvomil, da »več kot desetina strank loči med dobro in slabo knjigo«. Med klientelo so številčno »izstopale ženske, ki se ne morejo odločiti, kaj podariti nečaku za rojstni dan«. »[...] povprečen roman – o navadnih stvareh, niti dobrih niti slabih ... – obstaja za ženske, medtem ko moški berejo romane, ki se jim zdijo vredni spoštovanja, ali kriminalke. [...] Šele ko s knjigami vzpostavimo profesionalno razmerje, spoznamo, koliko so na splošno slabe. V več kot devetih primerih bi bilo edino objektivno reči: Ta knjiga je zanič.«
Kaj je (ne)lepo? Govoriti jedko po svoji resnici, se marsikomu zameriti, potem pa se skoraj stoletje pozneje znajti v knjigarni v prestižni nakupovalni galeriji, v knjižnem prevodu, še v oddaljenem domu. Orwell, ki je bil v življenju veliko reven, od vsega tega nima nič, sodobniki so ga precej zamudili, kot marsikoga cinično iskrenega prej in potem. Kaj pa, če zato človeštvo toliko stopica na mestu, ker beremo lepe slabe knjige?
