Plani(n)ka
Kar sejemo, to žanjemo, drži stoletja. Kaj smo okoli našega doma zasejali, posadili in prispevali kanec k samooskrbi ter nekaj tudi prišparali, teoretično vem.
Če me na vrt ali na visoko gredo pošljejo po zelenjavo, zlahka prepoznam peteršilj, por in morda še kaj, če se diči izrazito na površini. Večina pa je mojemu znanju skrita. Še šibkejši sem pri okrasju, vrtnico od nageljna ločim, šmarnice od solzic na pogled seveda ne. O slednjih sem bral, prve pil še nisem.
Ker živimo približno 500 metrov više od gladine piranskega morja, sem onega dne pet metrov od vhodnih vrat obstal z odprtimi usti. Zazdelo se mi je, da pred mojimi očmi raste šopek planik, rožic, ki so ime, kar pričakovano, dobile, ker rastejo v planinah, gorah, pravijo, da od pasu ruševja navzgor.
V kar nekaj državah imajo simbolni pomen, v Švici, Romuniji in, če verjamete, tudi v Sloveniji. V državi nestalni članici varnostnega sveta Združenih narodov je zaščitena bojda več kot stoletje in čeravno nad tisoč metri ni greha, boste kršili eno od nenapisanih gorskih božjih zapovedi, ako jo nasilno iztrgate tlom.
Po ne predolgem poizvedovanju sem izvedel, da nisem dve desetletji živel več kot kilometer više, kot sem mislil, ampak da so bile rožice pri nas namerno posajene. Naš šopek ni zgled estetskih izvrstnic, kakršne pomnim z vandranj po brezgrešnem svetu, vendar nedvomno pripadajo svoji družini.
Ljudsko izročilo pravi oziroma je pravilo, da dar planike ljubljeni osebi pomeni obljubo predanosti. Kako to izpeljati, če je ne smemo oteti materi zemlji, mi ni jasno. Očitno pa že njihova bližnja prisotnost dodatno utrjuje mojo odločitev, da se za vedno in popolnoma predam svoji izbranki. Planiki nekateri zmotno rečejo planinka, pa saj tudi Škrlatici Škrlatinka.
