Poletje mitologije
Lansko poletje mi je bilo odvzeto, zaradi nesreče sem ležala doma in se ukvarjala predvsem s tem, kako zadušiti bolečino. Počasi so vsi moji odkapljali iz vročega mesta na morje. Preden se je odpravila na svojo odisejado, mi je Gruša pustila knjigo.
Najhuje je, ker ne morem niti brati, sem rekla. To boš, mi je odvrnila. Bil je roman Kirka Madeline Miller, o mitološki čarovnici Kirki, izobčenki na otoku, kamor po trojanski vojni pripluje tudi Odisej s svojimi mornarji. Sprva skeptična sem morala priznati, da sem potrebovala prav to zgodbo; bolečina pač izostri čute drugače. Hotela sem še.
Na začetku tega poletja se je zgodila Penelopiada Margaret Atwood v režiji Livije Pandur, in bilo je jasno, da je nekaj v zraku. Tudi članki v New York Timesu in Guardianu so napovedovali, da je reinterpretacija mitov eden najbolj vznemirljivih trendov v založništvu. V članku o Penelopiadi sem pisala tudi o romanih, ki se navdihujejo v mitologiji. Včeraj sva z Ireno sedeli na kavi v barčku LP, ko je navdušeno govorila o knjigarnici ZRC SAZU, kjer je našla vse knjige, o katerih je prej brala in jih hotela naročiti.
Ena je prav zate, je rekla. Pridi. Zapodili sva se v knjigarno Azil. Ta je tvoja, je rekla – in mi kupila knjigo Natalie Haynes Pandora's Jar, o ženskah v grških mitih. Očarljiva, načitana knjigarnarka za pultom nama je, kot bi se sporazumevali brez besed, nosila nove in nove romane, ki sem jih omenjala v svojem članku, a jih nisem še držala v rokah. Od Ahilove pesmi Madeline Miller, Jennifer Saint in njene Ariadne prek Troje in Junakov Stephena Frya do knjige Aleša Štegra Bogovi se nam smejijo, ki se prav tako navdihuje pri mitih o Evropi, Meduzi, Orfeju, Prometeju, Ikarju in Narcisu.
Ne vem, koliko časa sva preživeli tam, a vstopila sem v svoj azil, v Odisejo in Iliado, v Trojo, v svoj grški panteon bogov. Bil je tiste vrste dan, ko veš, da se je zares začelo poletje. In da bo obarvano z mitologijo. Temu se morda reče eskapizem, ki ga potrebujem; tako kot potrebujem svoj azil.
