Pomanjkanje prihodnosti
Sedeli smo za mizo, prepolno dobrot, s kozarci, polnimi dobrega vina, s srci, polnimi ljubezni, in glavami, polnimi spominov. Moji novi sosedje in jaz smo večerjali pod starim hrastom in drug drugemu pripovedovali o preteklosti. Oče moje sosede je govoril o potovanjih po Evropi, mama o tem, kaj so kje jedli, otroci so se spominjali zdavnaj izgubljene muce, jaz pa sem pripovedovala o doživetjih na Kitajskem. Vse je bilo umeščeno v preteklost.
Če bi si kdo drznil omeniti, kako bo, kaj se bo zgodilo, kam vse bi še lahko šli in kaj novega bi še lahko videli, bi se v pogovor vtihotapil občuten odmerek tesnobe. »Povejte mi, Zorana, kdaj se bo končala vojna v Ukrajini?« mi je že petič rekel sosedin oče in ob tem so vsi molčali, kot da bi nenadoma vsi trpeli zaradi bolečega pomanjkanja prihodnosti.
Po večerji sem se vrnila v svoje stanovanje in nadaljevala branje romana Georgija Gospodinova Časovno zatočišče: o gosti prisotnosti preteklosti, ki je pripravljena na vse, tudi na naše laži o njej, samo da bi ostala tukaj in da bi lahko še naprej igrala prihodnost. Več ko je preteklosti, pravi Gospodinov, manj je spominov. In manj ko je pravih slik o tem, kaj vse je že bilo, bolj si preteklost prizadeva imeti prihodnost. In na koncu vsak v preteklosti išče zatočišče, v katerem se počuti najbolj varnega. So to »dobri stari časi« nekdanje Jugoslavije ali »tisti srečni dnevi«, ko smo potovali z avtostopom ali v najboljšem primeru s fičkom, so to moja kitajska leta, v katerih ni bilo nič ne lahko ne vnaprej zagotovljeno, zdaj pa je pod starim hrastom vse videti tako romantično in navdihujoče?
Naslednji dan sem poskušala svoji triletni vnukinji pojasniti, kaj pomeni »prihodnje leto«. Gledala me je, kako nizam stavke o tem, kaj vse se bo zgodilo ali morda ne, risala sem ji, kako se vrstijo letni časi … Dokler me ni prekinila: »Misliš, to bo takrat, ko bom jaz stara štiri leta?« In nenadoma se je po mizi razsulo prgišče prihodnosti.
