Ponovno rojstvo
Priznam, da sem se po malem kar sekiral in žrl. Zjutraj sem se zbujal eno uro prej. Mučilo me je, kako bo, če bo izid pregleda slab. In kaj vse »me bo tokálo« (doletelo), če bom moral spet skozi znane, stare procedure v tisto stekleno hišo žalosti in muk med Zaloško in Ljubljanico.
Hkrati sem se tolažil, da je treba zdravstvu pač zaupati. Še posebno zdravstvu, ki sistematično, urejeno in organizirano skrbi za presejalne teste vsaj proti nekaterim vrstam rakov, in to za najbolj ogrožene skupine prebivalstva. Eden od teh testov je pri meni prižgal rdečo luč. Deset dni po opravljenem testu sem dobil neprijetno pismo, obveščen je bil tudi osebni zdravnik in v naslednjih 14 dneh opravljena ne najbolj prijetna preiskava.
Zdravnik me je obdelal v pol ure in mi rekel: »Z vami je vse v redu, vsaj nadaljnjih pet do sedem let ste glede tega lahko mirni!« Če bi smel, bi ga poljubil na čelo. Tudi sestro. Ne bi delal razlik. Ampak sem ostal normalno zmeden pacient. Evo, sem si rekel na poti domov, tako se človek po malem, privat, ponovno rodi.
Ponovno rojstvo sem enkrat že doživel. Pred devetimi leti. Točno vem, kje sem ga polomil. In točno vem, kako enostavno bi se bil tega trdega rojevanja ubranil, če bi že v moji mladosti obstajali presejalni testi, cepiva, preventiva ... Vsako ponovno rojstvo človeka malce spremeni. Logično, kdor se vrne z onega sveta, je bogatejši vsaj še za en svet.
Naši zdravniki so v prvih dveh mesecih stavke opravili desetino več storitev. Hkrati se je število čakajočih povečalo. To ni mogoče, boste rekli. O, pa še kako je! Zdravniški paradoks, pač! Več delajo, več bolezni odkrijejo, več napotnic, preiskav in posegov naročijo.
Čakajočih je več, toda v zameno za čakanje v povprečju živijo dlje. Preverite na Sursu! Druga matematika pravi, da bi bilo manj stroškov za zdravljenje hudih bolezni, če bi bilo več presejalnih testov. Ampak, najmanj tretjina ljudi cepljenj in testov ne jemlje resno. In še nekaj: ponovna rojstva so omejena dobrina, enkrat jih zmanjka.
