Pravi čas za budnico
Delo, ki ga opravljaš z veseljem, je boljše od (prisilnega) brezdelja.
Odpri galerijo
Morda bodo prvomajske budnice obudile občutek, da se vračamo v normalost. FOTO: Tadej Regent
Bilo je pred leti sredi poletja na Ohridskem jezeru. Sonce je žgalo, kot zna v razbeljeni Makedoniji. Naša družba je ob vodi pešačila nazaj proti mestu. Najmlajši so se vlekli, a smo vseeno zavrnili čolnarjevo vabilo, da nas odpelje nazaj. »Hvala, bomo raje še malo hodili.« In si je možakar dal duška: »E, vi, Slovenci, idite vi tamo i hodajte na Triglav.« V njegovih očeh smo izpadli čudaki, ki ne znajo ne počivati ne uživati. Da so Slovenci narod, ki še na počitnicah večino časa nekaj dela, bi se tako ali tako strinjali mnogi od Vardarja do Triglava.
Čeprav kreativci poudarjajo, da se le iz dolgočasja rodijo dobro ideje, je marsikomu težko početi prav nič. Takšna je bila tudi moja stara mama. Še ko se je bližala devetdesetim, jo je čakala njiva, pa njene kure in rože. Zato ni imela časa, da bi z nami posedala v mestnem stanovanju, mudilo se ji je nazaj domov, k delu. Nikoli ni potožila, da se ji ne ljubi ali da ji je delo odveč.
Jutri je praznik dela. Lani je tradicijo praznovanja prekinila pandemija, letos se vsaj delno spet vrača. Resda se ljudje ne bodo zbrali okrog kresov, se bodo pa z budnico v živo na ulicah spet oglasile godbe na pihala.
Med njimi bo tudi Idrijska godba, ki z neprekinjenim delovanjem, ki presega 350 let, velja za najstarejšo godbo na pihala na svetu. Lanskega 1. maja so godbeniki prvič po več kot sto letih ostali doma, njihovi inštrumenti so se zlili v koračnice po radiu, televiziji in spletu. Morda bodo letos prav oni na ulicah vzbudili vtis, da se vračamo v »staro normalnost«. A poti nazaj najbrž več ni.
Je pa naprej. V strahu pred negotovo prihodnostjo se mnogi bolj zavedajo, da je imeti delo lahko tudi sreča in privilegij. Svojo priložnost zahtevajo tudi mladi, saj je kriza razkrila, da so se njihove možnosti za zaposlitev še poslabšale. Naj pride čas, ko bodo tudi oni lahko potrdili, da je delo, ki ga opravljaš z veseljem, boljše od (prisilnega) brezdelja.
Čeprav kreativci poudarjajo, da se le iz dolgočasja rodijo dobro ideje, je marsikomu težko početi prav nič. Takšna je bila tudi moja stara mama. Še ko se je bližala devetdesetim, jo je čakala njiva, pa njene kure in rože. Zato ni imela časa, da bi z nami posedala v mestnem stanovanju, mudilo se ji je nazaj domov, k delu. Nikoli ni potožila, da se ji ne ljubi ali da ji je delo odveč.
Jutri je praznik dela. Lani je tradicijo praznovanja prekinila pandemija, letos se vsaj delno spet vrača. Resda se ljudje ne bodo zbrali okrog kresov, se bodo pa z budnico v živo na ulicah spet oglasile godbe na pihala.
Med njimi bo tudi Idrijska godba, ki z neprekinjenim delovanjem, ki presega 350 let, velja za najstarejšo godbo na pihala na svetu. Lanskega 1. maja so godbeniki prvič po več kot sto letih ostali doma, njihovi inštrumenti so se zlili v koračnice po radiu, televiziji in spletu. Morda bodo letos prav oni na ulicah vzbudili vtis, da se vračamo v »staro normalnost«. A poti nazaj najbrž več ni.
Je pa naprej. V strahu pred negotovo prihodnostjo se mnogi bolj zavedajo, da je imeti delo lahko tudi sreča in privilegij. Svojo priložnost zahtevajo tudi mladi, saj je kriza razkrila, da so se njihove možnosti za zaposlitev še poslabšale. Naj pride čas, ko bodo tudi oni lahko potrdili, da je delo, ki ga opravljaš z veseljem, boljše od (prisilnega) brezdelja.
