Štirje na kupu
Naneslo je, da sem službeno moral poklicati župnika, ki je izdal svojo drugo knjigo, župnika, ki, če se tako izrazim, premika meje, ki ločujejo ono zgoraj in nas spodaj, no, ki meje brišejo. Dober teden nazaj sem bil priča njegovemu obredu in ne prvič spoznal, da je z duhovniki in zdravniki enako, nič ne pomaga, če so do črke natančni sledilci božjih naukov ali vrhunski strokovnjaki, ako jim manjka podstat – človečnost.
Ni se mi oglasil, zato sem vtipkal posredovano številko moškega, ki je pred četrt stoletja osvojil Everest, napisal nekaj uspešnih kriminalk, se grdo poškodoval v gorah, zdaj pa na svetlo zapeljal kolesarski vodnik. S prvim v živo še nisem spregovoril, z osvajalcem nebožjih višav večkrat, tudi z njim sem besedoval nezasebno, med najinim pogovorom pa me je skušal ujeti prvi klicanec. Ko končam z drugim, vrnem klic prvemu, človeku vere, in vse je bilo, kot je treba.
Potem je telefon ostal nem, sem pa pomislil, kako bi se imel sila težko kaj pametnega pogovarjati s trenutnim prvakom med ministri, zadevščine o usodi države me, žalibog, egoista, ne zanimajo. Vprašanje svobode je zame že zdavnaj razrešeno, živim v sponah svojega karakterja, tudi odstrel nutrij ali vijuge ljubezni so zame vnemarne.
Še vsaj ena pogovorna možnost bi mi ostala, lahko bi poklical prijatelja iz otroštva, bom rekel mladosti, iz let, ki so iz osnovne prehajale v srednjo šolo. Takrat sva imela precej podobne interese, bi rekel neznanstvene, dotikali so se tedaj edinega spola, katerega sama nisva bila, veliko sva se družila, si zaupala intimnosti, usoda pa naju je vrgla na sila vsaksebne bregove, enega v pogojno družboslovje, drugega v fiziko. Če bi ga klical ta čas, bi moral zahtevati pisarno rektorja Univerze v Novi Gorici.
Kar hecno je, kako se človek znajde v okoliščinah, v mozaiku ljudi nadvse različnih zanimanj, interesov, značajev, znanj, vedenj, verovanj, druži pa jih nekaj tako neusodnega, kot je priimek.
