Tun
Običajen zimski sprehod okoli starega mesta je nekaj povsem drugega od tistega v pretiranem poletnem vrvežu. Ulice so prazne, še potepuške mačke se skrivajo pred mrazom in neprijetno meglico. Če se le da, zavijem na konec posedajočega pomola, se naslonim na steno rdečega svetilnika, ki loči dva nasprotujoča si svetova: mesto in ocean. Za tem svetilnikom smo se gimnazijci skrivali pred svetom, kradli prve poljube in zrli v svet, ki nas je čakal.
Strmim v večerno temno modrino, ki lahno pljuska ob vdolbine med skalami, na zvoniku odbije četrt čez pet ... Nenadoma le kakih 15 metrov od pomola glasen štrbunk in obroč razpenjene površine. Pet sekund zatem nekaj metrov stran iz morja švigne in spet čofne tun. Še zdaj ga lahko zavrtim v počasnem spominskem posnetku: meter in 20 centimetrov, morda meter in pol, hiter, v celoti iz morja, z značilnim krepkejšim trupom in z glavo navpično še en čof za svojim plenom. Čez kakih 20 sekund je že kakih 50 metrov stran, proti Bernardinu.
Prikazala se mi je Marija, si rečem, spoštljivo vzhičen nad divjino, ki živi na drugi strani, tik za svetilnikom. Pirančani jih večkrat vidijo, ko skačejo iz morja. Ribič pa se jezi: »Vem, da je tukaj. Mi je potrgal vse mreže.«
Kako ve, da je bil ravno tun? »Vem. Delfin lepo, na fin način odtrga ujeto ribo in strže morda 20 ali 30 centimetrov mreže. Tuni gredo kot raketa, naredijo metrsko luknjo v mreži in izginejo z ulovom vred,« pravi in benti, ker jim pogajalci pri evropski komisiji niso izposlovali kvote za tune. Ko se občasno po nesreči kateri usodno zaplete v njihove mreže, so ga po predpisih prisiljeni zavreči ali pa, ne po predpisih, razdeliti po kosih prijateljem in znancem.
V Križu pri Trstu so ribiči še sredi prejšnjega stoletja lovili tune na slovenski način. Zajeli so jih z veliko povlečno mrežo trato in privlekli k obali. Podobno, kot so v Piranu lovili ciplje, le da je imela trata za tune bistveno večja očesa. Včasih so tudi Pirančani lovili tune, zdaj tuni lovijo njih oziroma ribe iz njihovih mrež.
