Veter, imenovan Ana
Veter prinaša toploto in vodo, prezračuje naš planet, oblikuje življenje.
Veter je določal zgodovinske poti imperijev. Igral glavno vlogo v vojnah med Grki in Perzijci. Nič manj ni veter pomemben za naše notranje življenje. Južnoafriški biolog in etnolog Lyall Watson se je vetrov imenitno lotil v knjižni uspešnici Nebesni dih.
In v južni Kaliforniji na jesen močno zapiha prav poseben – izredno topel – veter, ki mu pravijo Santa Ana. Ustavlja čas, prevetri občutke. Obuja spomine. Navdihuje pisatelje, glasbenike in tinseltown filmarje.
Veter Santa Ana pride na misel tudi ob vrtinčastem pišu, ki te dni nosi po zraku odpadlo listje z dreves po Slovenski cesti v Ljubljani. Ter upočasni korak pri vratih ene izmed strnjenih hiš s številko 30. Kjer zadiši. Po domačem. Toplem. Sveže pečenem kruhu. Hrustljavih rogljičkih. Krafinih in magdalenicah. Sladkem pecivu.
Po pekovski paleti, ki jo je s pomočjo v Franciji izurjenega mladega pekovskega mojstra zasnovala samouka krotilka droži Nataša Đurić, glavna pekarica Hiše Franko. Znane kobariške gostilne. Ki jo je do Michelinovih zvezd izstrelila chefinja Ana Roš.
Zgodnjejesenski veter zaniha preprosta lesena vrata pekarne Ana. V biti izraz francoskega šika, ki ne kriči, ampak šepeta. Nepričakovane okuse. Ne šokira, temveč pomirja. Kar zelo ugaja svetu, v katerem živimo. Pekarna kot pečat domačnosti. Ugriz v neki drug čas. Prijetnejši. Nostalgičen, če že hočete. Ki podrobi o tem in onem. Tukaj in zdaj.
