Vsakemu svoja bitka
Sploh ne gre za to, da se po difoltu človek vsakič postavi v počasnejšo vrsto, tudi ko je ena sama, je vedno predolga in prepočasi redčena. Na smučariji, v kinu, pri zdravniku, na koncertu, pri testiranju za covid, tudi v lekarni.
Nič mi ni bilo hudega, nobene nuje, pred menoj v lekarni pa zgolj dva. Na vrsti gospa, o kateri smo, vseh nas je bilo šest, v minuti, dveh ... štirih, izvedeli, da je iz Ribnice, da je prišla po teste zaradi, kot je rekla, pendemije, za vsak slučaj, saj pri njih ni nihče okužen, ne od ta mladih, ona je pa itak sama, pa z urbano plačuje vožnjo, pa osebno je nekam založila, pa dobro jo je namočilo ...
Malo sem se spogledoval s sočakajočimi, češ, zadeva gre predaleč, grimase nejevolje sem skrival pod zaščitno masko, saj vemo, če ni bil okužen nihče iz ribniškega kroga, kako vem, da ...
Tudi farmacevtki so se začeli nekoliko segrevati živčni končiči, a slednjič je bil biznis sklenjen, trije testi so bili predragi, dva ravno pravšnje cene, za konec smo ujeli le še gospejin up, da bo ujela avtobus, saj jo doma že čakajo, da kaj v lonec vrže.
Naslednji in poslednji pred menoj pa je bil možak, ki je imel hude težave z očmi. Tako hude, da se ni mogel odločiti med dvema kapljičnima pripravkoma, eden je bil preredek in mu je ponavadi takoj po licih spolzel, drugi je bil pocast kot med.
Ko sem čakal na možakovo končno odločitev, sem opazil, da je na steklu, ki farmacevte loči od tistih, na račun katerih kujejo svoj danes in jutri, nalepljen listič. Malo preden sem možaku skoraj predlagal, naj si za levo oko kupi medenega, za desno pa vodeno dozico, sem, z očmi, ki mi že dolgo, pa še to samo eno, klavrno služijo, na cegelcu le prebral, ne vem, če sem si zapomnil dočrkovno, tole: Vsakdo, ki ga srečate, bije svojo bitko, o kateri ne veste nič. Prosimo, bodite potrpežljivi. Hvala.
Tudi vam!
