Vse, kar si želim za božič ...
Prvo elektronsko sporočilo o ponudbi izletov na adventne sejme je priletelo pred dvema tednoma. V trenutku sem ga – ne da bi ga prebrala – poslala v koš. Jasno mi je bilo, da bodo sledila nova »povabila«, a z nekaj kliki jih je mogoče bliskovito odgnati.
Nekoliko težje je ignorirati božično-novoletno ponudbo v trgovinah. Po tiho sem upala, da bodo trgovci počakali najmanj do sredine novembra, da se naveličamo buč in čarovnic, vendar so pohiteli. Velika pakiranja pisanih čokoladnih bonbonov, praznični servieti, umetne smrečice in možiclji v podobi Božička se že nekaj tednov bohotijo na policah, čakajoč manijo, ki nas bo zajela.
Zame je to vsiljevanje okrasja in hrane vsako leto napornejše. Občutek imam, da mi ne dajo dihati. Da bolje od mene vedo, kaj potrebujem in česa ne. Iz velikonočnih pirhov preskočimo na palme in plastične banane, potem povsod trkamo ob čarovniške klobuke, še preden pospravimo storže in umetni kostanj z miz, pa stvar eskalira v siloviti razsežnosti – nastopi čas adventa.
Če s precejšnjo lahkoto v trgovinah ignoriram umetne kipce in po vanilji dišeče sveče, se toliko težje uprem predprazničnim družinskim pakiranjem čokolad in drugih sladkih dobrot, zato bo nakupovanje do 1. januarja svojevrsten podvig. Po drugi strani pa se ne bojim, da trgovci tudi pozneje ne bi skrbeli za moje blagostanje. Kot bi trenil, bo tu valentinovo s srčki, potem bo spet čas za – jajca. Prodajalci tega in onega tako zaposlujejo naše telo in duha, da se večkrat vprašam, ali naj to sploh še počnem sama.
Zdaj samo čakam, da bo Mariah Carey skočila s čarovniške metle – pred dnevi me je nasmejala šala na ta račun –, odvrgla koničast klobuk in zasijala v rdečem plišastem kostumu. A kaj, ko si za božič želim le – malo miru. Tudi pred njeno glasbeno uspešnico. Še posebej pred njeno glasbeno uspešnico.
