Življenje kot reka
Kmalu po selitvi v London sem se odpravila na tržnico Borough, ki se razteza ob južnem bregu Temze. Bila je sobota in bila sem prepozna. Stojnice z zelenjavo in sadjem, siri, kruhom, cvetlicami in mesninami so se že zapirale in lahko sem pozabila na tisto, kar sem si zadala pred prihodom – da si bom na ulicah, po katerih je stopala Clarissa Dalloway, rože tudi jaz kupila sama.
Namenila sem se že oditi, ko sem opazila, da je stojnica s čajem še vedno odprta. Ne vem, kako dolgo sem se zadržala med paketki Assama in Darjeelinga in Lapsanga in vsega vmes, a moralo je biti dovolj dolgo, da so se okoli mene druga za drugo začele ugašati luči. Prodajalec je potrpežljivo čakal, zlagal čaje, tipkal, brisal prah, spet tipkal. »Ste prvič tu?« je sčasoma rekel – in ni mislil na stojnico.
Pozneje, ko se je najin pogovor razmahnil mimo vljudnosti (izpod pulta je sčasoma potegnil vino – v prodajalnici čaja se, kot kaže, ob večerih ne spodobi piti čaja), mi je pokazal fotografije svojega prihoda v London, zatem pa tudi fotografijo, kjer se na stojnici rokuje s Karlom III., tedaj še princem, in šolo St. Mary's v Darjeelingu, ki jo – ne le kot prodajalec, temveč lastnik, sem razumela – pomaga financirati.
Čez čas je predlagal, da se sprehodiva do bližnjega mostu, da zreva v reko, v njeno silo. »Vsak večer stojim nad Temzo in si zamišljam življenje, ki bi ga rad tu zgradil,« je rekel. »Vse v tem mestu teče kot voda, hitro je, hitro in bežno. Preživiš lahko samo, če zjutraj pozabiš na vse, kar se ti je zgodilo dan poprej – in greš dalje.«
Ta nasvet se mi je leta zdel nevzdržen, celo neprizanesljiv; dokler nisem ob (prvi in zadnji, upajmo) ločitvi spoznala, da v pozabi ne leži le olajšanje, temveč možnost odpuščanja. Da se je ključno spominjati, celo oklepati spominov, a da je prav tako pomembno tudi znati pozabiti, majhne in velike krutosti znati pustiti za seboj. Kajti imel je prav – tako greš dalje.
