Kaj je naša superhrana in kako si jo zagotoviti skozi vse leto?

Odgovarja Sanja Lončar vodja nevladnega informacijskega središča Zazdravje.net in soavtorica več kot 20 priročnikov.
Fotografija: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Marko Kočevar

Niste zagovornica teorije, da je ob sedanjem tempu življenja pomembno pridelati doma vse, ampak pravite, da je bistvena superhrana. Zakaj?


Seveda je lepo biti čim bolj samooskrben, vendar za marsikoga to še vedno ni dosegljivo. Če se že potrudimo, da nekaj pridelamo ali naberemo, je res škoda časa za vzgojo solate, na primer, ko pa 10 gramov peteršilja vsebuje več antioksidantov kot kilogram pridelane solate. Zakaj bi na vrtu porabili kvadratni meter za štiri cvetače, če nam že vejica šetraja da veliko več? In če zdaj pol Slovenije trepeta, ali bodo sadike paradižnika in paprike preživele muhasto majsko vreme, lahko povem, da toliko antioksidantov, kot jih bomo (mogoče) pridelali v 400 gramih paradižnika, dobimo že v dveh gramih origana. Če torej nimamo časa ali prostora, bomo zagotovo največ pridobili, če pridelamo in uporabimo čim več začimbnic.
 

Lahko takšna zelišča gojimo tudi na balkonu?


Če želimo karkoli gojiti na balkonu, je najbolj gospodarno prostor nameniti zeliščem. So najmanj zahtevna glede zemlje. Žgoče sonce jih veseli in ne spravlja v obup. Prenesejo tudi, če pozabimo nanje, kar za okrasne rože in druge vrtnine ne velja. Veliko začimbnic ima zelo plitve korenine, zato naj bodo prva izbira tam, kjer pridelovalne površine merimo s centimetri.

Sanja Lončar Foto Osebni Arhiv
Sanja Lončar Foto Osebni Arhiv

Kaj je superhrana? Zakaj je pomembna?


Z izrazom superhrana označujemo živila, ki odstopajo po količini koristnih snovi. Ranglista je seveda plod marketinških prizadevanj različnih ponudnikov in ne odraža nujno stvarnih moči rastlin. Tako vsak teden »odkrijemo« nekaj novega in zelo dragega, kar prihaja s Himalaje, Andov, iz Sibirije ali kakšnega drugega nedostopnega konca sveta. Pri tem pozabljamo, da po superživilih hodimo tudi pri nas, le da teh ni možno drago prodajati, zato nihče ne skrbi za njihovo promocijo.
 

Vi poudarjate ravno to – superhrano lokalnega okolja. Zakaj?


Ni nam treba biti lokalpatrioti, da dojamemo, da se kopriva lahko postavi ob bok najboljšim superživilom, ki se kopičijo na naših prodajnih policah. Poglejmo čemaž. Če že govorimo o »zeleni prihodnosti«, bi Slovenija lahko postala svetovna izvoznica čemaža. Naštevanje zdravilnih moči tega zelišča, ki ga imamo v skoraj neomejenih količinah, bi zahtevalo več prostora, kot ga premore ta stran časopisa. Po trpotcu gazimo, naši predniki pa so ga častili kot svetega in si z njim pomagali pri celi vrsti težav. In še veliko takšnih mogočnih in spregledanih rastlin bi vam lahko naštela.
 

Poleg tradicionalne superhrane našega okolja, to sta kislo zelje in repa, v knjigi Samooskrba v praksi posebno pozornost namenjate tudi pridelavi na kuhinjskem pultu.


Vsaj polovico leta je kuhinja prostor, kjer si lahko zagotovimo obilo svežih vitaminov, rudnin in antioksidantov. Kaljenje, fermentiranje, siljenje ostankov zelenjave in gojenje mikrozelenja so veščine, s katerimi tudi urbani vrtnarji nadoknadijo pomanjkanje obdelovalnih površin. Če se tega lotimo sistematično, dejansko lahko pridelamo še več hranil z manj dela in povsem brez prsti. Mar ni to dobra novica?

Zelišča so naša prezrta superhrana.
Zelišča so naša prezrta superhrana.

 

Torej si lahko superhrano zagotovimo skozi vse leto?


Marsikatero dragoceno živilo ima zelo kratko sezono, zato na seznam veščin samooskrbe velja dodati tudi pravilno shranjevanje. Večina klasičnih shrankov, ko zelenjavo, sadje in zelišča agresivno pregrevamo, konzerviramo s kislino ali sladkorjem, nam na koncu da bore malo koristnega. Da superživila ostanejo res superhranljiva, jih moramo pravilno shraniti. Če znamo izdelovati različne vrste presnega pesta, če pravilno posušimo zelišča, gobe, sadje, če obvladamo fermentacijo in kratko pasterizacijo, potem bomo vse leto imeli na razpolago obilo hranil. Glede na to, da je zelo možno, da bo pandemija še »opletala z repom«, in da je pred nami zelo verjetno še ena dolga zima, bo dobro pravočasno poskrbeti za hranila, ki nas bodo podpirala tudi v času mraza in sivine.
 

Kaj bi svetovali našim bralcem, česa ne smemo zamuditi v juniju?


Če želimo okrepiti dihala, se v juniju odpravimo v višeležeče gozdove in si naberimo zalogo smrekovih in borovih vršičkov. Kmalu bodo na voljo tudi bezgovi cvetovi, ki so za dihala zelo blagodejni. Čas koprivovih listov se izteka, so pa na vrsti koprivova semena, ki so včasih uživala ugled našega najboljšega superživila in afrodizijaka. (Uživali so jih namočene v vinu.) Na srečo je do 21. junija, ko pridejo na vrsto najbolj pomembne rastline svetlobe, še nekaj časa, tako da tisti, ki jim to področje do zdaj ni bilo blizu, lahko nadoknadijo zamujeno in se pripravijo za nabiralniške užitke.

Komentarji: