V nadaljevanju preberite:
Ni samo ena od najstarejših voznic, s Katarino Hrovat, ki je stara 87 let, ima verjetno eno od najdaljših prijateljstev, saj sta prijateljici že 65 let. Srečata se vsak dan, pijeta kavo in klepetata. »Če živiš dovolj dolgo, res doživiš vse,« je poudarila Albina Košorog, ki pravi, da je doživela veliko hudega in veliko lepega. Je pa, ko preživiš toliko let, prijateljstvo ena od najpomembnejših stvari v življenju.
Še vozite avto?
Še.
Vaša družina prihaja z ribniškega konca, kjer ste se tudi rodili. Kdaj?
Leta 1927. Starši so bili iz Jurjevice, kjer sem se rodila, potem smo se preselili v Sodražico. Ata je bil zidar, in ko ni imel dela in plače, je bilo hudo. Bili smo štirje otroci in smo, ko sem bila majhna, tudi hodili naokrog, od hiše do hiše, prosit za krompir. Saj bi lahko šla prosit po Sodražici, pa me je bilo sram. In sva s sestro hodili v Slemene, na Sveti Gregor, za krompir prosit, kar je bilo, ker smo šli peš, kar daleč od Sodražice.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem prišla v neko hišo, kjer je možakar jedel krompir z ocvirki in solato. Bogve kako žalostno sem ga gledala, ker je bila ura poldne, pa nisem še nič jedla. Pa mi je rekel: »Punčka, bi jedla?« »Bi, če bi mi dali,« sem rekla. In je šel po žlico, da sem sedla k mizi, in mi dejal: »Punčka, jej, jaz grem pa po krompir, da ga boš nesla s sabo.« Nikoli ga ne bom pozabila, tega možakarja. Krompir in solato imam pa še zdaj rada.
Sem šla velikokrat sama prosit po hišah, včasih s sestro. Koliko pa sem lahko prinesla? Če so bili trije kilogrami krompirja, je bilo dovolj. Enkrat sva šli s sestro v Novo vas, ko je začelo mesti, zeblo naju je, krompir je omrznil ... bilo je hudo. Kdor ne poskusi, si ne more misliti, da je bilo tako. Koliko smo prehodili. Je čudno, če me bolijo noge?
Več vsebin iz Generacije+
