V nadaljevanju preberite tudi:
Nekoč je bil Ljubelj bolj ali manj postaja na poti do avstrijskih kavbojk, banan in pralnega praška. Tik pred predorom smo se poslovili od domovine in na njegovem koncu zagledali avstrijsko luč. Nazaj grede smo trepetali pred cariniki in se takoj za mejo usedli in pojedli zrezek v restavraciji. A od leta 1991, ko je bil zgrajen karavanški predor, je cesta na Ljubelj med tednom veliko bolj prazna, ob koncih tedna pa se nanjo zgrnejo predvsem pohodniki in motoristi.
Nekoč je bil Ljubelj bolj ali manj postaja na poti do avstrijskih kavbojk, banan in pralnega praška. Tik pred predorom smo se poslovili od domovine in na njegovem koncu zagledali avstrijsko luč. Nazaj grede smo trepetali pred cariniki in se takoj za mejo usedli in pojedli zrezek v restavraciji. A od leta 1991, ko je bil zgrajen karavanški predor, je cesta na Ljubelj med tednom veliko bolj prazna, ob koncih tedna pa se nanjo zgrnejo predvsem pohodniki in motoristi.
Tržičani imajo srečo. Le nekaj ovinkov navzgor po eni ali drugi cesti se zapeljejo z avtom in že so na visokem (višjem) izhodišču, ki ponuja prelepe ture v sredogorje, bolj pripravljenim in opremljenim pa celo v visokogorje. Bistriška planina (1057 m), Koča na Kriški gori (1471), Dobrča (1634), Kofce (1488), Korošica (1554), Košuta z Velikim vrhom (2088), Begunjščica (2060). In potem je tu tudi Zelenica (1536). Nekaj posebnega, nekaj nostalgičnega je tu. Slabe pol ure vožnje iz Ljubljane, ki si jo zapustil v skoraj 30 stopinjah Celzija, in si tu, kjer se mestni svet konča. Svet, v katerem se nadihaš, uživaš v prelepih razgledih in svežem višinskem zraku.
Vzpon po smučišču je sicer precej strm, a popolnoma varen, ravno toliko, da se poviša utrip srca in začutiš vročino, pri tem pa hitro nabiraš tudi višinske metre. FOTO: Tanja Jaklič
Za starejše, mlajše in najmlajše
Skoraj vse poti na Zelenico vodijo z mejnega prehoda Ljubelj (višina 1069 m), natančneje s parkirišča pod nekdanjim smučarskim centrom. O zlatih časih gneče zdaj priča (zaprta in zapuščena) restavracija ter (odprta) trgovina, ki je nekakšen hibrid med duty-free in navadno ponudbo, ter skorajda neopazen zapuščen hotel. Skratka tukaj – na platoju pred predorom – se začnejo vse poti in kar takoj, brez ovinkarjenja, direktno navzgor. Kolovoz ali planinska pot pelje od parkirišča (zdaj je posebej urejeno in plačljivo) ob smučišču, kjer so žičniške naprave ustavili natanko pred desetimi leti, o čemer pričajo table in napisi, ki jih še niso pospravili. Denimo za tečaj deskanja in smučanja, ki je bil morda celo zadnjič izveden od sobote 18. 2. 2012 do 22. 2. 2012, ali opozorilne table »Pritrdi varnostno ročico na sedežu«.
Vzpon po smučišču je sicer precej strm, a popolnoma varen, ravno toliko, da se poviša utrip srca in začutiš vročino, pri tem pa hitro nabiraš tudi višinske metre. Poti je več, lahko se odločimo za markirano planinsko, neoznačeno graničarsko ali transportno-reševalno pot. Lahko se torej proti vrhu pomikamo ob vznožju melišča pod Begunjščico (skorajda vzporedno z električnim pastirjem, za katerim se pasejo krave), lahko pa se po markirani poti odcepimo na servisno cesto ali še bolj desno po gozdu, po tako imenovani graničarski poti. Na slednji velik del vzpona preživimo v gozdni senci, na pobočjih Spodnjega Plota. Kakorkoli, približno urica zmerne hoje je dovolj za odlične razglede, primerno je za stare, mlade in tudi najmlajše, take s kondicijo in tiste z malo manj.
Žičniške naprave na Zelenici so ustavili natanko pred desetimi leti. Fotodokumentacija dela
Ni konca poti
Obstajajo pa tudi težje poti, denimo pot čez Ljubeljščico. Ta se začne na sosednjem parkirišču in nadaljuje po stari ljubeljski cesti, ki vodi na najstarejši gorski prelaz v Evropi in je v zimskem času preurejena v sankaško progo. V dobre pol urice prideš do koče na starem mejnem prehodu Ljubelj (1369 m), od tam pa še dobri dve uri levo v smeri Zelenice in Povne peči (Polna peč). Gre za zelo zahtevno neoznačeno stezo, ki vodi po večinoma poraščenem grebenu, s katerega se sicer odpirajo fantastični razgledi na slovensko in avstrijsko stran, a gre tudi za krušljiv in izpostavljen teren, potrebni so nevarni spusti, tu in tam se je treba oprijeti tudi varoval. Skratka, ni za začetnike in ni za vrtoglave. Najlepši je zadnjih del, ko se z vrha spustiš proti koči. Dom na Zelenici stoji namreč na mali ravnici zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh.
Graničarska pot preči hudournik, grape in manjšo plazovino, gre skozi gozd in se vzpenja po pobočjih Spodnjega Plota. FOTO: Visit Tržič
Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov in je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom in še nedokončanega je dve leti pozneje pod svoje okrilje prevzelo Planinsko društvo Tržič. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel, 12 let od uničujočega požara pa je bila na Zelenici odprta nova planinska koča, v okviru koče pa deluje Gorniški učni center. A nikakor ni treba, da se pot tukaj konča. Do Begunjščice je še dve uri in pol hoje, tri ure in pol do Stola in dve uri do Vrtače. Bližji in lažji cilji so do Koče pri izviru Završnice (do tu je prav poseben razgled na Blejsko jezero), na Palec ali na Zelenjak, bolj zahtevna je, denimo, ferata, ki je speljana čez južno steno Spodnjega plota.
11. januarja 197711. januarja 1977
Na Zelenici se je zgodila tudi najhujša smučarska nesreča pri nas. Plaz z Begunjščice je pod seboj pokopal skupino štirih dijakov in dveh učiteljev Iskrinega šolskega centra iz Kranja, ki so v slabem vremenu 11. januarja 1977 sestopali proti Ljubelju. Kaj natanko se je zgodilo in zakaj, ni bilo nikoli pojasnjeno. Pihal je vse močnejši veter, smučišče je začela prekrivati megla, žičnice so ustavili, trije učitelji in 27 dijakov, ki so se vračali z zimovanja v koči Iskra, sedanji planinski koči pri izviru Završnice, pa se je vseeno odločilo, da se bodo spustili v dolino. Manjša skupina dijakov pod vodstvom učiteljev je bila na smučeh, drugi so sestopali peš ob robu smučišča. Plazovina je popolnoma zasula šest smučarjev, delno pa še tri. Od teh so se rešili le trije, preostalih šest pa je preminulo v plazu, zakopanih do tri metre globoko.
Kdo je v resnici odgovoren za tragedijo, ni bilo pojasnjeno nikoli. Sprva je tožilstvo vložilo obtožnico proti vodji smučišča, češ da ni opozoril vodij skupine, da je pot smrtno nevarna. A ga je vrhovno sodišče pozneje razrešilo krivde. Nikoli tudi ni bilo znano, kdo je kljub slabi napovedi in znani nevarnosti plazov vztrajal pri tem, da morajo v dolino čez Zelenico. Nekaj let pozneje so v bližini kraja nesreče, na večji skali, postavili spomenik avtorja Jožeta Volariča, učitelja takratnega Šolskega centra.
Lepi čeveljc in uharica
Dom na Zelenici stoji le kakih dvesto metrov od nekdanje zgornje postaje sedežnice, od koder se odpre razgled na planoto med grebenom Ljubeljščice, Srednji vrh, Vrtačo. Smučanje na Zelenici se danes zdi že davna, celo pozabljena preteklost, čeprav je prav tam svoje prve smučarske zavoje naredil Bojan Križaj. Začetki smučarije tu segajo v 60. leta, skoraj dvajset hektarov veliko smučišče na severni strani Begunjščice je bilo živahno skoraj pol stoletja. Na nadmorski višini od 1088 do 1704 metrov včasih ni bilo problemov s snegom, smučišče pa je imelo skupno 4,2 kilometra prog (dve sedežnici, tri vlečnice). Žičnice so zadnjič pognali leta 2012, štiri leta pozneje pa so jih začeli odstranjevati. Kot se spominjajo mnogi, ki so preživeli smučarske dneve pod Zelenico, je bilo na lep zimski dan tudi do tisoč smučarjev, vrste pred vlečnicami pa so bile dolge tudi do sto metrov. A smučarski je zdaj pohodniški raj, ki pa je lahko tudi nevaren zaradi snežnih plazov. Medtem ko pobočja Zelenice pozimi še vedno vabijo turne smučarje, poleti vabijo tudi nabiralce zelišč za domače čaje. Danes je Zelenica vključena v Naturo 2000 zaradi rastlinskih vrst in habitatnih tipov, ki jih tam najdemo. Ena izmed posebnosti je tudi gorska orhideja – lepi čeveljc, ki je ena izmed najbolj ogroženih rastlinskih vrst in je zavarovana po vsej Evropi. V dolini tik pod planino in od koder prav tako vodijo poti do doma na Zelenici, pa živi sova velika uharica.
Za marsikoga je Zelenica tudi nostalgično potovanje v preteklost.
FOTO: Tanja Jaklič
