Original v Avstriji, kopija na Kitajskem
Alpske pokrajine niso le okolje za smučanje in druge zimske športe ter pohodništvo in osvežitev poleti. Visoko v Alpah lahko veliko zanimivosti najdejo tudi turisti, ki jih zanimajo spomeniki industrijske kulturne dediščine. V toplejši polovici leta, od maja do konca oktobra, so za obisk odprti prazgodovinski rudniki soli in visokogorske hidroelektrarne iz 20. stoletja.
Od nekdaj sta proizvodnja hrane in energije ključni človekovi dejavnosti. To se kaže tudi na oddaljenih avstrijskih alpskih območjih, kjer ni večjih mest, v okolju z več kot tri tisoč metrov visokimi gorskimi vrhovi, ozkimi dolinami, divjimi rekami in številnimi gorskimi jezeri. Na začetku jeseni smo se odpravili najprej na jugozahod Zgornje Avstrije, v regijo Salzkammergut. Na tem območju so številna jezera in rudniki kamene soli, nekateri delujejo še danes.
Kjer je nastal gojzar
V jugovzhodnem kotu Zgornje Avstrije, ki je kot slepo črevo med Štajersko in Salzburgom, je Halštatsko jezero (Hallstättersee). Cesta do njega vodi s severa, skozi Bad Goisern, mesto s tradicijo izdelovanja lovskih čevljev za cesarja Franca Jožefa. Od tod izvira beseda gojzarica oziroma gojzar. V občino Bad Goisern spada tudi mestece Steeg, kjer so v začetku 16. stoletja zgradili Seeklause Steeg, jez za uravnavanje gladine Halštatskega jezera. Najstarejši dokument o njegovem obstoju je iz leta 1523. Seeklause Steeg je najstarejši še delujoči tehnični objekt v tem delu Avstrije. Jez je bil zgrajen, da so lahko sol redno prevažali iz Hallstatta po vodni poti, reki Traun, ki izteka iz jezera.
Jez v Steegu in hiša za njegove delavce in čuvaje sta zaščitena kot avstrijski kulturni spomenik. Poleg tega pripadata k 300 kvadratnih kilometrov velikemu območju Halstatt-Dachstein/Salzkammergut, ki je bilo pred 25 leti vpisano na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Solni rudniki in bogate arheološke najdbe, predvsem iz obdobja starejše železne dobe (od okoli 800 do 450 let pred novim časom), pričajo o specifični kulturi, ki se je razvila pred prihodom Rimljanov. Znanost ima za to posebno ime: halštatsko obdobje ali halštatska kultura.
Tik ob jezu v Steegu, v eni redkih ohranjenih renesančnih hiš v tem delu Avstrije, je restavracija Steegwirt s podobno dolgo tradicijo, dokumentirano že od leta 1571. Tam smo pokusili bučno juho z ingverjem in meso goveda angus, ki ga Steegwirt dobiva s kmetije v lasti Fritza Strobla, zmagovalca v smuku na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002.
Romanje Kitajcev k izvirniku
Na drugi strani Halštatskega jezera je med goro in jezero ugnezdeno slikovito mestece Hallstatt z manj kot 800 prebivalci. V njem niti za železniško postajo ni bilo prostora, zato so jo zgradili na drugem bregu. Od središča mesta do nje redno vozi čoln. Hallstatt je že dolgo turistično zanimiv, a v zadnjem desetletju, pred pandemijo covida-19, je nanizal izjemno velike skoke obiska. Število turistov je doseglo milijon na leto; največ jih je bilo iz Kitajske, kjer je Hallstatt zelo znan, ne le zaradi idiličnih fotografij na družbenih omrežjih. Na jugovzhodu države, v provinci Guangdong (Kanton), je namreč hčerinsko podjetje največjega kitajskega proizvajalca jekla vložilo, preračunano v evre, skoraj milijardo, da bi naredili kopijo celotnega mestnega jedra na obrežju umetnega jezera, velikega 17 hektarov. Leta 2012 odprta kopija Hallstatta je takoj postala ena največjih turističnih znamenitosti južne Kitajske.
Razumljivo je, da mnogi želijo videti tudi izvirnik. V letu 2019 smo v avstrijskem Hallstattu res srečevali veliko turistov iz Kitajske in brali jedilnike v kitajščini, a avtobusni promet je postal nevzdržen. Zato se je mestna uprava spomladi 2019 odločila, da bo namestila zapornice na vhodih v mesto in začela prodajati dovolilnice za avtobuse za določen, omejen čas obiska.
Najstarejše ohranjene lesene stopnice v Evropi
V Hallstattu deluje tudi 150 let stara šola za obdelavo lesa. Učenci izdelujejo pohištvo in druge predmete za notranjo opremo doma, čolne, glasbila, nekateri se izučijo kiparjenja z lesom. Turisti lahko obiščejo še stari solni rudnik. Vhod je visoko na gori, do koder pelje žičnica. Dr. Hans Reschreiter, znanstveni sodelavec prazgodovinskega oddelka dunajskega Prirodoslovnega muzeja in vodja arheoloških raziskav v rudniku soli, pove, da je planota nad Hallstattom eno najstarejših industrijskih območij na svetu. Deluje že 7000 let, pravi. Tudi grobišča v bližini Hallstatta spadajo med največje odkrite prazgodovinske nekropole na naši celini. Dunajski Prirodoslovni muzej v sodelovanju s podjetjem Salinen Austria, ki koplje in trži sol, ter podjetjem Salzwelten, ki trži lokalno industrijsko dediščino, v zadnjem času izvaja intenzivne arheološke raziskave starih, opuščenih rudniških rovov pri Hallstattu.
S turistične poti v rudniku zavijemo v njegove stare dele. V več kot 2500 let starem rovu Reschreiter pokaže najstarejše ohranjene lesene stopnice v Evropi. Nekdanji rudarji so tu puščali tudi dotrajano orodje in marsikaj drugega. V teh plasteh prsti in taki mikroklimi je vse odlično ohranjeno, niso pa vsi predmeti na površju. V rudniku tako vidimo tudi velike sodobne vrtalne stroje, s katerimi zdaj delajo arheologi.
Sol je bila za vladarje, v tem primeru Habsburžane, varen in izjemno velik vir dohodka. A da bi jo pridobili, so potrebovali ogromne količine lesa. Pred več kot 400 leti so spoznali, da gozdov v Salzkammergutu ne bi bilo dobro popolnoma uničiti. Zato so na začetku 17. stoletja izdelali cevovod, ki je zdaj najstarejši ohranjeni daljši cevovod na svetu. Narejen je iz izdolbenih debel, dolg skoraj 40 kilometrov in je povezoval Hallstatt z Ebenseejem ob Traunskem jezeru. Uporabljali so ga za transport solne raztopine, ki se potem kuha, ko voda izhlapi, pa ostane čista sol. Ob tem cevovodu zdaj poteka pohodniška pot, ena najatraktivnejših v regiji Dachstein-Salzkammergut.
Mojstrstvo sodobnih gradbenikov
Avstrija je ponosna na tradicijo rudarjenja soli in starodavno halštatsko kulturo, še bolj pa na svoje hidroelektrarne visoko v Alpah. Te so simbol obnove Republike Avstrije po drugi svetovni vojni. Tako imenovana kaprunska skupina elektrarn je verjetno vizualno najatraktivnejši primer avstrijske energetske in industrijske tradicije 20. stoletja. Njeno jedro je približno 150 kilometrov zahodno od Salzkammerguta v deželi Salzburg.
Z vlakom se peljemo skozi številna majhna mesta. Na progi je tudi St. Johann im Pongau, kjer ima Avstrija velik radarski sistem. Pred štirimi desetletji so tam zgradili rezervni državni poveljniški center, kompleks bunkerjev za avstrijsko vlado in druge odločevalce v primeru vojne in večjih katastrof. Nekaj deset kilometrov vzhodno od St. Johanna je Zell am See, upravno središče na obrežju jezera Zell (Zeller See). Nad njim je Kaprun, znano zimskošportno središče. Novembra 2000 se je tu zgodila največja katastrofa v Avstriji po drugi svetovni vojni. V požaru vlaka, ki je peljal smučarje na goro, je umrlo 155 ljudi.
Kaprun ob vznožju Visokih Tur spet privablja številne turiste, tudi v poletni sezoni, vse do konca oktobra. Mnogi si pridejo ogledat enega najimpresivnejših avstrijskih gradbenih dosežkov v sodobni zgodovini. Republika Avstrija, nastala po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije, se je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odločila za gradnjo hidroelektrarn visoko v Alpah. Do anšlusa leta 1938, avstrijske pridružitve Hitlerjevi Nemčiji, ni naredila veliko. Delo je nadaljevala nacistična Nemčija, a do svojega dokončnega poraza leta 1945 tudi ni kaj dosti napredovala. Po vojni je bila gradnja akumulacijskih jezer in elektrarne Kaprun eden prvih in najpomembnejših projektov obnove države. Denar zanj je Avstrija dobila iz ameriškega Marshallovega načrta za obnovo povojne (zahodne) Evrope.
Nad Kaprunom, na dobrih 2000 metrih nadmorske višine, so zgradili akumulacijski jezeri, podobni fjordom. Sta del kaprunske skupine elektrarn z veliko skupno zmogljivostjo, skoraj dvakrat večjo, kot jo ima nuklearka v Krškem. Do jezera Mooserboden, ki leži na nadmorski višini 2040 metrov, obiskovalce najprej pripelje avtobus iz Kapruna, nato pa prestopijo na vzpenjačo Lärchwand, ki sprejme do 185 ljudi in premaga zadnjih 431 metrov višinske razlike do gladine jezera. Turisti se lahko z vodnikom sprehodijo tudi po vrhu jeza Moosersperre, ki je širok skoraj 500 metrov in visok impresivnih 107 metrov. Ob njem je multimedijski informacijski center, kjer si je mogoče ogledati, kako deluje sistem kaprunskih elektrarn.
