Popotovanje iz časa ozkotirnih železnic in parnikov
Angleška pisateljica Rebecca West je Kraljevino Jugoslavijo v obdobju med umorom Aleksandra Karađorđevića in nemškim napadom obiskala trikrat. Rezultat teh potovanj je bil skoraj tisoč strani dolg potopis Črno jagnje in sivi sokol (Black Lamb and Grey Falcon, 1941), ki je prvikrat izšel v ZDA, ker je v bombardiranem Londonu primanjkovalo papirja, in nato doživljal številne izdaje. Zadnja in prvi celovit prevod v srbski jezik (Crno jagnje i sivi soko, 2017) sta bila povod tudi za to svojevrstno potovanje po južnoslovanskih deželah.
»Novica o tem, da se je Jugoslavija uprla Hitlerju, je kakor sončna svetloba, obljubljajoča pomlad, obsijala vse dežele, ki jih je diktator pogoltnil in ponižal. V Marseillesu so nekateri ljudje v svojih vrtovih nabrali rože, spet drugi so naročili vence v cvetličarnah. Skupaj so odšli s cvetjem v smeri avenije La Canebière. Policija je uganila njihovo namero in jih ustavila na ulici. Toda ljudje so vstopili v tramvaje, ki so prišli mimo. Vozniki so vozili tako počasi, da so lahko potniki zasuli s cvetjem kraj, kjer je bil ubit Aleksander, kralj Jugoslavije,« vzneseno opisuje angleška pisateljica.
Ultimativna ljubezen
Bila je ljubezen na prvi pogled. In Rebecca West seveda ni bila kdorkoli. Dolgoletna partnerka H. G. Wellsa, ki je bil takrat že slaven pisatelj in filozof, ni nikoli skrivala svojega feminizma. Še v visoki starosti je novinarjem izjavila, da je edini razlog za obstoj moškega bitja v tem, da sem in tja potrebuješ nekoga, ki ti premakne klavir na drugo stran sobe. Na forumu proti cenzuri leta 1962 je brez dlake na jeziku obračunala z udeleženci, ki ji niso bili všeč. Henryja Millerja je okarakterizirala kot »odvratnega starega bleferja« in dodala, da sta ob takšnem »degenerirancu še neumna gorila« Norman Mailer in Millerjev prijatelj Lawrence Durrell skupaj videti kot »zdrav kmet in debelušni palček«. Toda njena ljubezen do Jugoslavije je bila dejansko ultimativna. Svojim biografom je neprestano poudarjala, da je orden sv. Save edino priznanje, ki ji kaj pomeni v življenju.
Kritike knjige so seveda bile. Skoraj vsi očitki so se nanašali na pisateljičina politična in feministična stališča. Tako so, na primer, poskušali omejiti njeno kritiko Franca Ferdinanda kot ubijalsko in samomorilsko naravnane osebnosti, zgrajene na osnovi njegove ljubezni do lova. Večina njen opis prestolonaslednika Avstro-Ogrske vendarle hvali kot briljanten psihološko-zgodovinski portret. Prav tako naj bi bila slaba njena predstavitev kneza Pavla v marčevskih dogodkih leta 1941. Čeprav je priznala, da ji je v času pisanja knjige primanjkovalo verodostojnih informacij, v novi izdaji ni spremenila ene same besede.
Stare ladje ne vozijo več
Rebecca West je pred odhodom na potovanje prebrala o Balkanu vse, kar ji je bilo dostopno. Ljubezen do neke države – Kraljevine Jugoslavije – in njenih ljudi je v njej izzvala željo po znanju. Skoraj vsak njen osebni vtis se je tako preobrazil v realnost. Potovala je skupaj s partnerjem, v celotnem delu imenovanem preprosto moj mož. Njun spremljevalec je bil srbski pisatelj, evropsko izobražen človek, Stanislav Vinaver, ki ga v knjigi prepoznamo pod imenom Konstantin. Malo ljudi je zmoglo v poznih 30. letih prejšnjega stoletja govoriti o svoji deželi s toliko domoljubja in hkrati povedati toliko zanimivega o njej. V Vinaverjevi želji po življenju, ki se kaže kot potreba po neprestani razlagi zgodovine, Rebecca vidi lepoto, vidi Bergsonov élan vital. In to v tolikšni meri, da Balkan, ta stari sinonim za nasilje, prikaže kot način življenja, ki preprosto služi le življenju samemu.
Ne slepim se, da bi lahko ponovil njeno potovanje. To na način, ki ga je izbrala, ni več mogoče. Dolgo je tega, odkar so ozkotirne železnice Balkana in parniki vzdolž jadranske obale proti Dubrovniku odšli v muzej. Vendar – misel na to, kako lepa bi bila takšna pot, imam – ko stojim na Reki na Putnički obali, kjer so pred avtobusnim kolodvorom pristajale Liburnija, Slavija in Ilirija moje mladosti – še nekje v podzavesti, čeprav vem, da stare ladje ne vozijo več.
Kako so torej šla potovanja Rebecce West skozi jugoslovansko zgodovino? Od srečanja s prvim Jugoslovanom na zagrebški železniški postaji, ki kliče svojo Ano in ob tem drži dežnik nad glavo dekleta, ki si jo zamišlja, jo čaka in ki je ni, je njena zgodba čustvena esejistična meditacija skozi preteklost. Mestoma tudi romantična. Že ob tem prvem prizoru ji je jasno popolnoma vse: »Prišla sem med ljudi, ki jih lahko razumem.« Kar želi povedati, je, da so videz, drža in besede tega človeka zanjo logično izražena ljubezenska različica želje po življenju, ujete v en sam trenutek.
Rebeccino potovanje
Skozi Zagreb jo vlak vozi na Sušak ob italijanski Reki, kjer se vkrca na parnik, ki jo s postanki pripelje v Salono – Split in nato prek Korčule v mesto gosparov, Dubrovnik. Potovanje nadaljuje čez Hercegovino v Stari most – Mostar in krog po osrednji Bosni sklene z dolgim postankom v Sarajevu. Z ozkotirnim vlakom gre čez Užice v Beli grad – Beograd, od koder jo krajša izleta (na mistično Fruško goro in v Topolo družine Karađorđević) poneseta naravnost v globine srbske zgodovine. V njej dozori čas za pot po dolini reke Ibar do Trepče – največjega rudnika svinca v Evropi – in na širne ravnice Kosovega polja, torej v središče Stare Srbije, kakor Westova imenuje Kosovo.
Makedonski krog začne v Skopju, obišče Ohrid in Prespansko jezero ter nekdanjo prestolnico Bitolo s Kajmakčalanom, oblitim s krvjo prve svetovne vojne, v ozadju. Povratek skozi Veles jo privede na Ovče polje, kjer trajni vtis v njej pusti grozljivost žrtvovanja živali, ki ga obeleži s simboliko v naslovu knjige (črno jagnje). Preden po obisku Črne gore (Kolašin, Podgorica, Cetinje) odpluje iz Kotorja nazaj proti Sušku, se vrne na Kosovo, v sveta srbska kraja Peć in Dečani, in s počastitvijo velikega poraženca iz leta 1389 kneza Lazarja kot moralne avtoritete, ki jo predstavlja sivi sokol iz pesmi Propast carstva srbskoga (Propad srbskega cesarstva), izpolni še drugi del simbolike, uporabljene v naslovu (sivi sokol).
Tako se sivi sokol in črno jagnje pojavljata kot simbola na teh prostorih marsikje prisotnega žrtvenega kulta. Kljub temu da se Rebecca West odlično znajde v labirintih južnoslovanske zgodovine, ne more sprejeti žrtvovanja kot moralno sprejemljive misli. Malokdo v Kristusovem trpljenju vidi nasilje tako pronicljivo kakor pisateljica. V celoti zavrača idejo, da je razpetje na križ edina pot do vstajenja. Slavljenje žrtve opazuje kot krinko tistih, ki imajo, čeprav tega morda niti sami ne vedo, radi okrutnost.
Naši popotniki svojo avanturo torej začenjajo v Zagrebu. Sredi Trga sv. Marka na Gornjem gradu opazujejo golobe v ljubezenski igri, Konstantin v skoraj nemem očitku ironično mrmra: Ah, les Croates, O, ti Hrvati, skupaj se smejijo, vse se dogaja v polmraku dneva. S pogledi na dvorišča starih vil in meščanskih palač lovijo dolge sence portalov, kolonad in zidov, ki jim Konstantin, oboževalec neoklasicizma, vzneseno pripiše starost, starejšo od rimske. Svojo zgodbo veliki pripovedovalec zavije v nekoliko nenavadno razlago: »Tukaj bomo videli naš mali, a vendarle slovanski prispevek. Ograjeni vrtovi in dvorišča so polni ornamentiranih stolov in miz iz kovanega železa, za katerimi ne sedi nihče, in takoj je jasno, da so ljudje, ki jih ni tu, kot liki iz kakšnega Turgenjeva. Ne morete poznati Avstrije, kakršna je bila predvčerajšnjim, in nas Slovanov, kakršni smo bili včeraj, če nas opazujete pri dnevni svetlobi. To je, kot bi gledali golobe, kakor malo prej na Markovem trgu.«
Ljubezen do hercegovske vode
Rebecca West svoj portret južnih Slovanov gradi v živem stiku z ljudmi. Na Korčuli jo spremlja domačin, ki jo spominja na renesančnega kardinala, zato mu nadene takšno ime. Ko se po morju vračajo, da bi ujeli trajekt za Dubrovnik, se pokvari motor. Kardinal pokliče sosednji čoln, na katerem sedita dekle z lasmi, svetlejšimi od njene bronaste kože, in fant, oba globoko zatopljena. Zdi se, da ju Kardinalov glas kliče z vsaj tisočkilometrske oddaljenosti. Toda ko prestopijo na njun čoln, se fant s silnim zanosom zažene v veslanje. Deklica mirno grizlja rumeno rožo, ki jo drži v roki, in uživa. Vsa mirnost prizora Westovo osupne: »Za nami, onstran sijajne mlečno bele vode, se je čoln, ki smo ga zapustili, oddaljeval vse bolj in bolj. Kardinal je stal miren, vzravnano opazovaje človeka, ki je popravljal motor, ne z očitkom, temveč ocenjujoč njegovo znanje. Od daleč je spominjal na enega marmornih stebrov na trgih srednjeveške Korčule, kjer je včasih visela mestna zastava.«
To pozitivno naravnano ravnodušnost Balkana pisateljica doživi tudi v Mostarju, sredi hercegovskega poletja, ko vrel zrak stoji nepremično kot njen pogled z minareta proti staremu mostu. Stotine lastovk se spreletava nad sivozeleno vodo, med grmovjem in drevesi. Neretva teče skozi nedotaknjene hribe. V ljubezni muslimanov do narave, čistoče in vode pisateljica najde odgovor, zakaj gradijo tako lepa mesta in hiše: »Skoraj ni dežele, kjer je hiša umeščena med druge s tako zanesljivim okusom in prijetnimi posledicami tako za tiste, ki jo gledajo, kot za tiste, ki v njej živijo.«
