Zadetek v črno!

Če bi sodili po zadnjih dogodkih, bi bila Črna na Koroškem pravi kraj le za športnike ekstremiste. A še zdaleč ni tako. Kdor zadnji konec tedna ni zmogel v 33 urah preteči vseh pet koroških vršacev ali jih v katerem koli letnem času prehoditi v 24 urah, lahko v Črni in njeni okolici obišče naravne, kulturne in sakralne znamenitosti, ki še nikogar niso pustile ravnodušnega.

Do Črne na Koroškem vodita dve poti: skozi Mežiško dolino ali skozi Šoštanj čez prelaz Sleme. Tisti, ki pridejo prvič, pri čemer ni pomembno, katero pot izberejo, so prepričani, da so prišli na konec sveta. Toda črnjanska županja Romana Lesjak pravi, da Črna ni konec, pač pa začetek sveta, prihod v kraj označuje za popoln zadetek – kam drugam kot v črno.



Center je tesen. V njem je krožišče, okoli njega pa vse najpomembnejše institucije: občina, pošta, avtobusna postaja, turistično-informativni center, cerkev in muzej, pa tudi slaščičarna in gostilna, kot se za vas spodobi. Najprej velja stopiti v Olimpijski muzej.

Kraj se namreč ponaša s kar sedmimi športniki, ki so bili udeleženci olimpijskih iger, in olimpijsko zmagovalko Tino Maze, ki je bila ta konec tedna doma, saj je podelila nagrade najboljšim udeležencem gorskega maratona K 24 ultra trail. Tina se s svojo udeležbo ni poklonila samo svojemu kraju, pač pa podprla tudi svojega bratranca Klemna Pušnika iz športnega društva K 24, pobudnika in organizatorja peklenske gorske tekaške izkušnje na sto in petdeset kilometrov.
 

Medved v centru

Skozi rudarsko tradicijo kraja obiskovalce popelje muzej na prostem, ki je postavljen v skalo sredi trga. Pri opuščenem rudniškem rovu pri Javorskem potoku so razstavljeni lokomotiva, vagon za delavce, vagon za rudo ter pripomočki za kopanje. Nikar se ne prestrašite, če vas bodo domačini opozorili na medveda. Tudi ta je v centru, vendar prepariran v votlini za stekleno steno. Uplenili so ga lovci v Bistri novembra 1963. Ko boste umaknili pogled z zverine, boste zdaj, če tega niste storili že prej, zagotovo uzrli mogočno cerkev svetega Ožbolta, zavetnika koscev in živine.

Cerkev je največja od petih, raztresenih po prostrani župniji, ki jo je do pred kratkim štiri desetletja vodil župnik Tone Vrisk. Po njegovi smrti v začetku letošnjega leta je župnijo pred dnevi prevzel Robi Sekavčnik. Tone Vrisk je bil med drugim velik zagovornik razvoja turizma.

Postrani so ga gledali, ko je naročil prve turistične razglednice z motivi vseh črnjanskih cerkva: cerkvice sv. Magdalene 1156 metrov nad morjem v Javorju, sv. Ane in sv. Jakoba v Koprivni, sv. Jošta ter sv. Helene. Posebej mu je bila pri srcu sv. Ana na pobočju Jelenovega hriba v bližini meje z Avstrijo. Z oltarjem, ki ga krasi črna Marija, vse leto privablja romarje od vsepovsod. Če hočete k njej, morate v krožišču izbrati izvoz mimo nekdanje podružnice NLB in olimpijskega muzeja.


 

Skrivnostno črno jezero

Na ozki poti proti Koprivni si še vedno lahko premislite. Kmalu, ko boste zapustili center, lahko zavijete levo v smeri proti naravnemu parku Bistra in Najevski lipi, najdebelejšemu slovenskemu drevesu. Pod njegovo krošnjo se v tem času ne bo trlo obiskovalcev, kakor je v navadi ob vseslovenskem srečanju pod lipo, a na kmetiji Najevnik, na zemljišču katere se drevo bohoti, so vedno prijazno pripravljeni na pogovor.

»K lipi prihajajo pohodniki, kolesarji, družine z otroki in organizirane skupine obiskovalcev,« sta povedala Viljana in Zoran Polenik, gospodarja na Najevnikovi kmetiji.

Navkreber, globoko v planino Smrekovca, pa je treba zagristi, če hočeš do skrivnostnega črnega jezera. Pravzaprav je to majhno jezerce vulkanskega izvora, ki meri v dolžino kakšnih petindvajset metrov, približno toliko pa jih ima tudi v širino. Voda v njem je globoka le dva metra, okolica jezerca pa ... »Lepša, kot bi jo lahko upodobil kakšen realistični slikar,« trdijo v Črni na Koroškem.
 

Snežni gradovi jih bodo združili

Če vas puščica za Najevsko lipo ni premamila, nadaljujte vožnjo po dolinici. Vse bolj ozka bo, pred vami pa kmalu nova skušnjava; odcep za Podpeco. Naselje na nekaj manj kot tisoč metrov nadmorske višine je pogosto izhodišče za vzpon na Peco, ravnica pod najvišjo koroško goro, v kateri po legendi spi legendarni vojskovodja kralj Matjaž, pa priložnost za počitek ali jahanje pod vodstvom Vasje Mrdavšiča in njegove družine.

»Radi vidimo, če obiskovalci napovejo prihod,« povesta Ivana in Matjaž Mrdavšič, ki sta do pred kratkim na domačiji gostila tudi osrednjo zimsko turistično prireditev na Koroškem; Gradove kralja Matjaža. Občina jo je zaradi lažje dostopnosti preselila v dolino.



Čeprav so se gradovi že zdavnaj stopili, je glas o njih segel do mesta Harbin na severu Kitajske. »Harbin, imenovan Ledeno mesto, je po svetu znan predvsem po gradnji ogromnih ledenih in snežnih skulptur, prav tako se tako kot mi ponaša z nosilci olimpijskih medalj in svetovno znanim poletnim glasbenim festivalom,« je povedala Romana Lesjak. Občina Črna in večmilijonsko kitajsko mesto Harbin bosta listino o prijateljskem sodelovanju podpisala jutri, točno opoldne v sejni sobi občine.
 

Bolj daleč ni mogoče živeti

Ste še vedno v dolini? Odločeni, da obiščete Koprivno? Kar naprej, za nosom, kot bi rekel priljubljeni mladinski pisatelj, koroške gore list, Primož Suhodolčan. Kmalu boste na levi strani ugledali leseno brunarico, turistično-informacijski center Topla, na desni pa bo odcep za slikovito alpsko dolinico Toplo pod južnimi stenami Pece z mogočnimi kmetijami na strmih pobočjih Burjak, Florin, Kordež, Fajmut in Končnik. Topla je zavarovana kot naravna znamenitost in krajinski park.

Pred osnovno šolo v Koprivni na ravninskem delu v povirju Meže ne boste slišali otroškega živžava. Pa ne zato, ker so počitnice, pač pa zato, ker so šolo leta 2014 začasno zaprli zaradi premajhnega števila otrok. Tako namesto učenja šola v Koprivni popotnikom ponuja ležišča, na izposojo so gorska kolesa, pred stavbo pa otroška igrala, prostor za kampiranje in postajališče za avtodom. Center za trajnostni razvoj Koprivna je občina uredila s pomočjo evropskih sredstev.



Od tod res ni več daleč do sv. Ane, našega končnega cilja. A pred vami bo še ena dilema. Pri kmetu Lipoldu se Koprivna razcepi na dva kraka; desni bo pripeljal do sv. Ane, levi do sv. Jakoba, ki bo očaral zaradi svoje posebne lege in zvoka treh bronastih zvonov. Obiščite oboje, le vrstni red izberite sami. Pri sv. Jakobu se pripravite na manj lepe prizore, na površine, kjer je vetrolom lani jeseni kmetom uničil glavni in edini vir preživetja.

Tudi šestčlanski družini Osojnik, po domače Golobu na nadmorski višini 1200 metrov, ki gospodarijo v objemu treh koroških vršacev; Raduhe, Olševe in Pece. Njihov dom boste lahko občudovali od sv. Jakoba, kamor hodijo k maši. Od Golobovih naprej pa res ni več poti. Le še skala. Bolj daleč ni mogoče živeti ...