Deset let od razkritja Edwarda Snowdna, ki je razburkalo svet
Junija 2013 je angleški časnik Guardian v tisk poslal zgodbo, ki je odjeknila kot malokaktera. Razkrila je, da ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA, ustanovljena po drugi svetovni vojni leta 1952, da bi pridobivala in analizirala informacije ter dekodirala šifrirana sporočila z namenom ubranitve oziroma preprečitve terorističnih napadov) zbira podatke o telefonskih pogovorih milijonov uporabnikov družbe Verizon, pri tem pa v javnost zanesla tudi dokument o strogo zaupni sodni odredbi, s katero je ameriška vlada dobila pravico, da hrani in pregleduje metapodatke milijonov telefonskih klicev ameriških državljanov (dokumenti so nosili oznako top secret in naj bi ostali skriti pred očmi tujih vlad, kaj šele novinarjev in javnosti).
V tednih zatem je Guardian (pridružili so se mu še Washington Post, New York Times in ProPublica) objavil še več deset dokumentov, ki so razkrivali, v kakšnem obsegu so vlade ZDA, Združenega kraljestva, Avstralije in drugih zavezniških držav gradile sistem množičnega nadzora. V dneh po razkritjih je v javnost stopil tudi njihov vir, tedaj devetindvajsetletni Edward Snowden, ki je pred tem z zavedanjem, da njegovo življenje nikdar več ne bo enako, v Hongkongu, kjer se je skrival, izpraznil svoje bančne račune, denar spravil v jekleno škatlo za strelivo ter počistil in šifriral svoje stare računalnike.
Snowden, ki je ob razkritju poudarjal, da si ljudje zaslužijo vedeti, kaj počenja NSA ter kako jih vlade nadzorujejo brez njihovega vedenja in vdirajo v njihovo zasebnost, je bil pozneje iz Hongkonga z letalom primoran odleteti v Moskvo; ZDA so mu preklicale potni list in zahtevale njegovo izročitev, vendar mu je Rusija ponudila enoletni azil z možnostjo podaljševanja. Do danes naj bi živel v Rusiji, v zadnjih letih pa so njegovo zgodbo povzemale tudi mnoge knjige, gledališke predstave, vsaj trije filmi in številne razprave.
Kot je za Guardian pred dnevi poudaril novinar Glenn Greenwald, eden tistih, ki je Snowdna tik pred razkritjem obiskal v hotelski sobi v Hongkongu, »ameriška vlada še vedno vohuni na načine, ki so v nekaterih primerih hujši ali bolj ekstremni od tistih, ki jih je razkril Snowden. Tehnologija se je izboljšala in ena od stvari, v katerih je Amerika pravi mojster, je zagotavljanje, da imajo Američani vedno novega sovražnika, ki se ga morajo bati, in vedno razlog za prepričanje, da je nujno, da vlada vohuni in ima neomejena pooblastila«.
