Kraljevski simboli nedolžnosti, ljubezni, plodnosti ...

Podobno kot je Diana Spencer s poroko v britansko kraljevo družino v marsičem prekinila tradicijo na dvoru, je tudi Meghan Markle nov mejnik – ima afroameriške korenine.

Kljub temu bo njena poroka s princem Harryjem v marsičem sledila tradiciji, ki se je ohranila do danes. Podatki in fotografije so s spletnega portala royal.uk.
 

Poročni prstani kraljice matere, kraljice Elizabete II., njene sestre princese Margarete, hčere princese Ane in nekdanje snahe, pokojne valižanske princese Diane, so bili izdelani iz iste kepe zlata, pridobljene v valižanskem rudniku zlata Clogau. Od te kepe je ohranjena zgolj trohica – en gram.

Novembra 1981 so kraljici Elizabeti II. prinesli 36-gramsko kepo 21-karatnega zlata, iz katere kraljevi draguljar odtlej izdeluje prstane za poroke na dvoru (na fotografiji princ Viljem in Kate Middleton). Podrobnosti o prstanu princa Harryja in ­Meghan Markle bodo znane šele na njun veliki dan.
 

Mnoge neveste, od kraljice Elizabete II. do Kate Middleton, vojvodinje Cambriške, so v šopkih nosile vejico mirte. Tradicija vpletanja te rastline, ki je že v antiki veljala za simbol ljubezni, plodnosti in čistosti, na britanskem dvoru sega do poroke Viktorije ter njene starejše hčere, prav tako Viktorije.

Že približno 170 let jo gojijo pri počitniški rezidenci kraljice Viktorije na britanskem otoku Wight. Danes tam uspevajo potomke rastline, ki jo je kraljici Viktoriji podarila moževa babica leta 1845.

​
 

Ko se je leta 1923 Elizabeth Bowes-Lyon, Harryjeva prababica, pozneje znana kot kraljica mati, poročila z bodočim kraljem Jurijem VI., je začela tradicijo. Ko je kot nevesta vstopila v Westminstrsko opatijo, se je ustavila pri grobu neznanega vojaka in položila nanj svoj poročni šopek. To je storila v spomin na brata Fergusa, ki je padel v bitki pri Loosu leta 1915, in se tako poklonila tudi tisočem vojakov, ki so padli ali bili ranjeni v prvi svetovni vojni.

Postala je edina kraljeva nevesta, ki je stopila pred oltar brez poročnega šopka. Njeno gesto je ponovilo še nekaj dvornih nevest, vendar so šopek položile na grob, ko so zapustile cerkev. To je po končanem poročnem obredu 29. aprila 2011 storila tudi Kate Middleton, današnja vojvodinja Cambriška.

Kraljeve poroke, tako slavje kot poznejši sprejem, že dolgo snemajo uradni fotografi. Princ Harry in Meghan Markle sta si izbrala Alexija Lubomirskega, ki slovi po modnih fotografijah slavnih hollywoodskih igralk in pevk.

Prva kraljeva poroka, ki so jo skrbno zabeležili na fotografijah, je bila leta 1863 poroka poznejšega kralja Edvarda VII. in kraljice Aleksandre, tedaj še valižanskega princa in princese. V tistih časih so bile črno-bele fotografije pogosto ročno kolorirane, zaradi česar so dajale vtis, kot da so ­naslikane.

V začetku 20. stoletja je tudi kraljeva družina izkoristila priljubljenost razglednic, ki so netile zbirateljsko vnemo, in tako s priložnostnimi delila posebne dogodke z ljudstvom.


 

Kraljica Viktorija si za poroko s princem Albertom 10. aprila 1840 ni nadela tiare, temveč venček iz pomarančnih cvetov kot simbol neomadeževanosti. Ob pomembnih trenutkih v njunem skupnem življenju, natančeneje med letoma 1839 in 1846, ji je princ Albert podaril tudi več kosov nakita z motivom ­pomarančnih cvetov. Leta 1845, denimo, ji je podaril broško in pripadajoče uhane, za njuno obletnico poroke leto zatem pa še venček.

To, da si je izbrala belo svileno poročno obleko, je bila velika senzacija. Zaradi nje je prišla v modo belina poročnih oblek in ostaja v modi še, ko je zbledel njen simbol nedolžnosti. Pred tem so bile neveste oblečene pisano ali celo v črno, da so bile obleke uporabne tudi pozneje, kraljevske neveste pa so nosile bogate insignije, s hermelinovino ­obrobljene obleke z neprecenljivimi dragulji.

Tudi Viktorijino cvetoče okrasje je vplivalo na izbiro generacij nevest, ki so imele pomarančne cvetove vpete v poročno obleko. Imela jih je tudi ­Viktorijina hči Beatrice. To se je nadaljevalo celo v 20. stoletje s poznejšo kraljico Marijo, tudi njena snaha, poznejša kraljica mati Elizabeta, je na poročni dan nosila venček iz pomarančnih cvetov in belih vrtnic. Ko se je njena prvorojenka, zdajšnja kraljica Elizabeta II., poročila z vojvodo Edinburškim leta 1947, je bila njena obleka prav tako okrašena s pomarančnimi cvetovi.


 

Ločitve so opazno zaznamovale kraljevo družino. Tudi kraljica Elizabeta II., ki je najdlje vladajoča britanska monarhinja, je tam zato, ker ločitev za kraljevo družino tedaj ni bila sprejemljiva.

Bila je hči drugega sina kralja Jurija V. – njen oče princ Albert je pozneje postal kralj Jurij VI. –, rojena leta 1926 v hiši svojih starih staršev po materini strani, ne v vladarski palači. Od nje niso pričakovali drugega, kot da se bo primerno omožila in imela privilegirano življenje, toda njena prihodnost in s tem tudi zgodovina se je spremenila zaradi ločenke Wallis Simpson, v katero se je zaljubil njen stric Edvard VIII., ki mu je bila kot prvorojencu v zibelko položena vladarska služba.

Ko je spoznal Wallis Simpson, je bila enkrat ločena in drugič poročena. Zaradi poroke z njim se je še drugič ločila. Britanska vlada in dominoni so bili neomajni: dvakrat ločena Američanka ne more biti okronana za kraljico, zlasti ne, če je kralj poglavar anglikanske cerkve. Ker se kralj Edvard VIII. ni hotel odpovedati ženski, ki jo je ljubil, je leta 1936, po manj kot letu dni, abdiciral. Na prestol je kot kralj Jurij VI. sedel njegov mlaši brat, njega pa so izgnali.

Kmalu po kronanju Elizabete II. leta 1953 je izbruhnil nov škandal, povezan z ločitvijo. Njena mlajša sestra, princesa Margareta, se je zapletla v romanco s 16 let starejšim poveljnikom kraljevih zračnih sil Petrom Townsendom, ločencem z dvema otrokoma. Poroki so nasprotovale tako njena sestra kraljica kot britanska vlada in anglikanska cerkev.

Naposled je sama spremenila odločitev. Leta 1960 se je poročila s fotografom in filmarjem Antonyjem Armstrongom-Jonesom in ohranila položaj v družini. Od njega se je 18 let zatem ločila.



Tudi trije od štirih otrok sedanje monarhinje so so ločili. Prva je bila njena drugorojenka, princesa Ana. Po 19 let trajajočem zakonu z Markom Phillipsom se je ločila leta 1992. Z novim izbrancem, Timothyjem Laurenceom,­ se je poročila na Škotskem. Najbolj je odmevala ločitev njenega starejšega brata, prestolonaslednika princa Charlesa. S princeso Diano sta uradno končala zakon leta 1996.

Ko se je Charles hotel poročiti z (leta 1995) ločeno Camillo Parker Bowles, je bilo to zapleteno zaradi Charlesovega prestolonasledniškega položaja (in s tem vrhovnega poglavarja anglikanske cerkve) kot tudi še vedno velike priljubljenosti pokojne princese Diane. Charles in Camilla sta se civilno poročila na matičnem uradu v mestni hiši v Windsorju leta 2005, obredu je sledil poročni blagoslov v kapeli svetega Jurija na gradu Windsor, kjer se bosta poročila princ Harry in Meghan Markle.

Mnogi so prepričani, da je prav Charlesovo večletno prizadevanje, da bi javnost sprejela Camillo, in vztrajanje pri tem, da jo poroči, olajšalo stvari tudi Harryju – da je lahko zaprosil za roko starejšo ločenko. Meghan Markle se je ločila od filmskega ustvarjalca Trevorja Englesona leta 2013.

Istega leta kot Charles se je od soproge Sarah Ferguson ločil tudi njegov brat, princ Andrew, tretjerojenec kraljice Elizabete, ki se je s Sarah Ferguson poročil leta 1986.