Nova evropska železna lady
Na severu vladajo ženske, saj vodijo vlade Danske, Finske, Islandije, Latvije in Švedske. A še bolj se vsaj zadnje čase govori o premierki še ene severnoevropske države, Estonije, Kaji Kallas. Njena stališča do Rusije, ki koreninijo v družinskih izkušnjah, so v nasprotju z marsikaterim evropskim politikom zelo jasna in ostra. Zato se je 44-letne političarke prijela oznaka nove evropske železne lady; prva je bila britanska premierka Margaret Thatcher, ki je v 80. letih slovela po ostrih stališčih do Sovjetske zveze.
»Ne smemo si prizadevati za mir z gospodom Putinom. To bi bilo nagrajevanje njegove agresije. Namesto tega moramo poskrbeti, da Rusija izgubi vojno v Ukrajini, da se zgodovina ne bi ponovila kje drugje,« je pred kratkim povedala v intervjuju za enega najpomembnejših ameriških in svetovnih dnevnikov New York Times.
Poskrbeti moramo, da Rusija izgubi vojno v Ukrajini, da se zgodovina ne bi ponovila kje drugje, je prepričana Kaja Kallas.
Pozornost je Kallasova, ki vodi estonsko vlado od lanskega januarja, pritegnila z govorom članom spodnjega doma nemškega parlamenta konec aprila. Ocenili so ga za sicer diplomatskega, vendar zelo iskrenega. Od takrat so jo več kot 11.500-krat citirali v različnih svetovnih medijih, kar je za državo s komaj 1,3 milijona prebivalci in posledično nizko geopolitično težo nedvomno izreden uspeh.
Prepričana je, da sankcije proti Rusiji, zaradi katerih so v nebo poletele cene energentov in hrane, niso dovolj. Mala Estonija ni ostala samo pri besedah, saj je na pomoč ukrajinski vojski poslala oklepnike in havbice. Mir po mnenju Kaje Kallas ne sme biti končni cilj, saj je njen narod, ko je po drugi svetovni vojni zavladal mir, doživel sovjetski pogrom. Med množičnimi deportacijami domnevno sumljivih državljanov, vendar predvsem žensk, otrok in starejših, so iz Estonije leta 1949 v živinskem vagonu v Sibirijo odpeljali tudi njeno prababico, staro mater in komaj nekajmesečno mater. Domov se je lahko vrnila po desetih letih.
Tudi Kaja Kallas se je seveda rodila v času, ko je bila Estonija del Sovjetske zveze, čemur zdaj pravijo sovjetska ali kar ruska okupacija. V času po drugi svetovni vojni so v Estonijo naselili veliko Rusov, ki jih je zdaj skoraj četrtina vseh prebivalcev. Zato so stališča premierke glede Rusije res iskreno prepričanje, brez politične preračunljivosti, ki bi jo morda pričakovali od političarke v državi s tako velikim številom državljanov ruskega porekla.
V časih po osamosvojitvi v zgodnjih 90. letih je bila družina Kallas zelo pomembna. Njen oče je bil v 90. letih predsednik estonske centralne banke, poslanec v parlamentu in zunanji minister. V novem stoletju pa je bil Siim Kallas finančni minister in krajši čas celo premier. V letih od 2004 do 2014 je bil evropski komisar, na koncu za transport, torej predhodnik Slovenke Violete Bulc.
Ni nenavadno, da je tudi hčer krenila po politični poti. Po diplomi iz prava je bila najprej odvetnica, potem od leta 2011 poslanka desnosredinske reformne stranke v nacionalnem in od leta 2014 v evropskem parlamentu. Leta 2017 se je vrnila v domovino, prevzela vodenje stranke in jo čez dve leti popeljala do volitev, vendar ji ni uspelo sestaviti vlade. Po padcu prejšnje vlade pa je drugič poročeni materi enega sina januarja lani vendarle uspelo oblikovati večino in prevzeti najmočnejši položaj v državi.
