Umrl pred odhodom z oblasti
Predsednik Burundija je bil prepričan, da ga je za vodenje države izbral Bog.
Odpri galerijo
Na oblasti je bil od leta 2005 in čeprav od poletja ne bi bil več predsednik, bi Pierre Nkurunziza gotovo ohranil precej vpliva. FOTO: AFP
Voditelj Burundija, za slabo Slovenijo in pol veliko afriško državo z 11 milijoni prebivalcev ob jezeru Tanganjika, Pierre Nkurunziza, si je v soboto ogledal tekmo v odbojki. Postalo mu je slabo, vendar naj bi se naslednji dan zdravstveno stanje 55-letnega politika izboljšalo. Potem pa je v ponedeljek zvečer umrl zaradi srčne odpovedi. Tako se je končalo življenje predsednika, ki je bil prepričan, da ga je za vodenje države izbral Bog.
Čeprav je bil Nkurunziza nedvomno avtoritaren voditelj države, v kateri ima njegova stranka CNDD–FDD večino v obeh domovih parlamenta, na oblasti ni nameraval ostati do smrti. Leta 2018 je namreč napovedal, da leta 2020 ne namerava četrtič kandidirati za predsednika. Pri tem je treba dodati, da je bil že njegov tretji predsedniški mandat milo rečeno sporen. Burundijska ustava dovoljuje dva mandata, vendar je ustavno sodišče presodilo, da je lahko nastopil na volitvah 2015 in bi zaradi ustavnega referenduma leta 2018 lahko ostal na oblasti do leta 2034. Na letošnjih predsedniških volitvah, ki so jih kljub epidemiji koronavirusa izvedli maja, je tako z več kot sedmimi desetinami podpore volivcev že v prvem krogu zmagal Evariste Ndayishimiye, ki ga je Nkurunziza seveda podpiral. Mandat bo nastopil avgusta.
Predsednik Burundija je bil po izobrazbi učitelj telovadbe. Do državljanske vojne v državi, v kateri so se v letih od 1993 do 2005 spopadale uporniške skupine večinskega ljudstva Hutujcev in vojska, v kateri so imeli odločilno vlogo manjšinski Tutsiji, ni bil politično aktiven. Nkurunziza, po očetu Hutujec, po materi Tutsi, vendar se ima za Hutujca, se je pridružil upornikom. Po kompromisu med njimi in oblastjo je postal voditelj hutujskega gibanja, ki se je oblikovalo v stranko CNDD–FDD, in leta 2005 zmagal na volitvah.
Vendar je tako kot mnogi (se samo afriški) borci za svobodo Nkurunziza svoje države ni znal peljati na pot napredka in prave demokracije. Burundi je še vedno tudi za afriške zelo nizke standarda še vedno revna država, po nemirih v letih po njegovi tretji izvolitvi pa se je pogrezal v vedno bolj avtoritarno, celo diktatorsko obliko vladavine. Tudi po letošnjem umiku z oblasti kot »vrhovni usmerjevalec domoljubja«, kakor bi bil njegov novi uradni naziv, zaradi nejasnih pooblastil vseh niti dejansko ne bi izpustil iz rok. Ob slovesu od predsedovanja naj bi mu hvaležno ljudstvo izplačalo še skoraj pol milijona evrov odpravnine in podarilo luksuzno vilo za preživljanje upokojenskih dni.
Zasebno je bil Nkurunziza poročen in je imel šest otrok. Čeprav je trdil, da je njegovo državo sam Bog rešil pred epidemijo koronavirusa, v kateri je po uradnih podatkih v Burundiju zbolelo 83 ljudi in je samo eden umrl – zdravniki v glavnem mestu Bujumbura so sicer novinarjem francoske tiskovne agencije AFP anonimno povedali, da so dejansko številke veliko višje –, sam pomoči od zgoraj očitno ni povsem zaupal. Ko je prejšnji mesec za covid-19 zbolela žena, jo je namreč poslal na zdravljenje v Kenijo, kjer je še zdaj.
Zaradi smrti predsednika so v Burundiju razglasili sedem dni žalovanja, zastave so spustili na pol droga. FOTO: AFP
Čeprav je bil Nkurunziza nedvomno avtoritaren voditelj države, v kateri ima njegova stranka CNDD–FDD večino v obeh domovih parlamenta, na oblasti ni nameraval ostati do smrti. Leta 2018 je namreč napovedal, da leta 2020 ne namerava četrtič kandidirati za predsednika. Pri tem je treba dodati, da je bil že njegov tretji predsedniški mandat milo rečeno sporen. Burundijska ustava dovoljuje dva mandata, vendar je ustavno sodišče presodilo, da je lahko nastopil na volitvah 2015 in bi zaradi ustavnega referenduma leta 2018 lahko ostal na oblasti do leta 2034. Na letošnjih predsedniških volitvah, ki so jih kljub epidemiji koronavirusa izvedli maja, je tako z več kot sedmimi desetinami podpore volivcev že v prvem krogu zmagal Evariste Ndayishimiye, ki ga je Nkurunziza seveda podpiral. Mandat bo nastopil avgusta.
Predsednik Burundija je bil po izobrazbi učitelj telovadbe. Do državljanske vojne v državi, v kateri so se v letih od 1993 do 2005 spopadale uporniške skupine večinskega ljudstva Hutujcev in vojska, v kateri so imeli odločilno vlogo manjšinski Tutsiji, ni bil politično aktiven. Nkurunziza, po očetu Hutujec, po materi Tutsi, vendar se ima za Hutujca, se je pridružil upornikom. Po kompromisu med njimi in oblastjo je postal voditelj hutujskega gibanja, ki se je oblikovalo v stranko CNDD–FDD, in leta 2005 zmagal na volitvah.
Vendar je tako kot mnogi (se samo afriški) borci za svobodo Nkurunziza svoje države ni znal peljati na pot napredka in prave demokracije. Burundi je še vedno tudi za afriške zelo nizke standarda še vedno revna država, po nemirih v letih po njegovi tretji izvolitvi pa se je pogrezal v vedno bolj avtoritarno, celo diktatorsko obliko vladavine. Tudi po letošnjem umiku z oblasti kot »vrhovni usmerjevalec domoljubja«, kakor bi bil njegov novi uradni naziv, zaradi nejasnih pooblastil vseh niti dejansko ne bi izpustil iz rok. Ob slovesu od predsedovanja naj bi mu hvaležno ljudstvo izplačalo še skoraj pol milijona evrov odpravnine in podarilo luksuzno vilo za preživljanje upokojenskih dni.
Zasebno je bil Nkurunziza poročen in je imel šest otrok. Čeprav je trdil, da je njegovo državo sam Bog rešil pred epidemijo koronavirusa, v kateri je po uradnih podatkih v Burundiju zbolelo 83 ljudi in je samo eden umrl – zdravniki v glavnem mestu Bujumbura so sicer novinarjem francoske tiskovne agencije AFP anonimno povedali, da so dejansko številke veliko višje –, sam pomoči od zgoraj očitno ni povsem zaupal. Ko je prejšnji mesec za covid-19 zbolela žena, jo je namreč poslal na zdravljenje v Kenijo, kjer je še zdaj.
