Ávtogól
Avtogol je v slovenščini mlada beseda. Zložena je iz dveh prevzetih delov, od katerih prvi del avto še občutimo kot nekaj tujega v našem jeziku, medtem ko je gol, kljub svojemu tujemu izvoru, že sprejet in ga govorci ne občutimo več kot neslovensko besedo. Obe besedi skupaj bi za silo lahko prevedli kot samogol ali lastna vrata oziroma samocilj.
Kljub svoji mladosti pa se kot vsaka druga beseda razvija naprej in spoznava svoje prenesene pomene zunaj športnega igrišča. Po dobesednem pomenu, kakršnega poznamo pri športu in kjer ne predstavlja nič dobrega, temveč izzove le jezo moštvenih soigralcev, je beseda avtogol v svojih najstniških letih odkrila, da lahko odpotuje v druge, bolj oddaljene dežele, kjer je prav tako lahko priznana in s pridom uporabljana. Uspešno je zaživela na politični zeleni preprogi, kjer je politična stranka zaznana kot moštvo, znotraj katerega si politični nogometaši dajajo politične avtogole. Gledalci pa se s tribune razburjamo, kako in zakaj bi vse moralo biti drugače. Na bolj individualni ravni lahko posameznik zabije avtogol samemu sebi, po domače bi rekli, da je samega sebe zafrknil. Vseh teh njenih drugih, prav tako pomembnih vlog, ji Slovar slovenskega knjižnega jezika (še) ne priznava, kar ne pomeni, da vsega tega sama že ne živi.
Beseda sama torej tudi v svojih najstniških letih ne izzove kaj dosti več od jeze in frustracije, za kar pa jo težko krivimo. Odgovornost je, razumljivo, na strani tistih, ki imajo v rokah (ali nogah) žogo, ki zgolj potuje tja, kamor jo usmerimo.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.
