Človek ustvari razmere, da lahko narava dela po svoje
Büjraši so bili nekoč vodnogospodarski delavci, ki so v skladu s takratno vodnogospodarsko politiko v slovenskem toku pred več kot sto leti »büjrali«, zagrajevali oziroma utrjevali bregove reke Mure in jo tako postopoma spremenili v osemdeset metrov širok kanal. S tem so zmanjšali nevarnost poplav, preprečili erozijo bregov in »ukrotili« reko. Sprva so utrditve gradili iz lesa in prepletenega vejevja, pozneje z betonskimi kvadri, ki so jih ročno izdelovali na rečnem obrežju, na koncu so uporabljali tudi skale. In če bi sedaj videli, kaj s sadovi njihovih žuljev in potu počnejo ob reki pri Dokležovju in Petanjcih, bi se marsikateri obrnil v grobu. A neupravičeno.
Več kot stoletje so se namreč büjraši potili ob Muri in jo zagrajevali v dobri veri, da je to dobro za vse, predvsem pa za prebivalce ob tej nekoč muhasti reki, ki je pogosto spreminjala tok, poplavljala, oblikovala in prestavljala prodišča, ustvarjala stranske rokave in mrtvice ter se sploh obnašala samopašno. A čas je pokazal, da je bila z njihovimi dobrimi deli tlakovana pot v propad Mure in naravnega sveta ob njej. Po ozki, utrjeni strugi so vode Mure prehitro odnašale prod in tako se je reka poglabljala, utrjeni bregovi je niso več izpustili iz struge in zato so začeli propadati poplavni gozdovi, izginjali so mokrotni travniki in ogroženo je bilo življenjsko okolje redkih rastlinskih in živalskih vrst.
Zaradi vsega tega novodobni vodnogospodarski delavci nič več ročno, ampak s težko gradbeno mehanizacijo počasi razdirajo to, kar so več kot stoletje gradili njihovi predhodniki. Dobesedno. Pri Petanjcih tako ravno v tem času razdirajo nekaj sto metrov büjraških utrditev na levem bregu, odkopane betonske kvadre in skale pa prestavljajo in zakopavajo v jarek, ki se v loku do sto metrov oddalji od dosedanjega obrežja in se nato znova vrne do struge. To bo nova meja, nova utrditev, do katere bo imela Mura prosto pot in se bo z odnašanjem zemlje in proda lahko postopoma razširila na več kot dvojno sedanjo širino.
Razširitev bo več
Razširitev Mure pri Petanjcih pa je le ena od štirih, ki jih načrtujejo v projektu Natura Mura, namenjenem obnovitvi mokrotnih habitatov ob tej reki. Podobno so storili že v bližini Dokležovja, kjer so celo obnovili stranski rokav in betonske utrditve prenesli na njegovo zunanje obrežje. Tako so ustvarili približno osemsto metrov dolg otok, ki ga bo reka ob visokih vodah lahko počasi spodjedala in odnašala ter širila svojo strugo. Razširitvi struge sta načrtovani še pri Moti in Konjišču.
»S temi širitvami hočemo zmanjšati poglabljanje rečne struge, saj bo tu reka tekla bolj počasi in ne bo imela tako velike vlečne sile, obenem pa bo lahko odnašala material, ki bo blažil primanjkljaj proda v reki. Vendar dolgoročno vsi ti naši ukrepi ne bodo dovolj, če Avstrijci na neki način ne bodo znova omogočili potovanja proda po strugi. Ta sedaj zastaja za jezovi njihovih elektrarn v avstrijskem toku Mure in zato in zaradi regulacij Mure v preteklosti se reka pri nas poglablja,« pravi vodja projekta Natura Mura Aleksander Koren z mariborske območne enote zavoda za varstvo narave.
Najobsežnejši projekt oživitve doslej
Natura Mura je sicer najobsežnejši projekt revitalizacije slovenskega toka te reke doslej. Vreden je več kot 4,5 milijona evrov in poleg omenjenih ukrepov vsebuje še obnovo dveh mrtvic, nekaj stranskih rokavov, izkop dvajsetih mlak za dvoživke in vrsto ukrepov za obnovo ali ponovno vzpostavitev avtohtonih obrečnih gozdov, mehkolesnih in trdolesnih lok, ter mokrotnih travnikov. Veliko od načrtovanega so po Korenovih besedah že izvedli, saj se bo projekt končal v prvih mesecih prihodnjega leta, in vidni so tudi že prvi rezultati.
Tako so se v izkopane mlake zelo hitro naselile dvoživke, obiskujejo jih tudi druge živali. V peščeni erozijski steni razširitve pri Hrastju Moti, ki je sicer del drugega projekta, so kmalu začele gnezditi lastovice breguljke, ki jih v tem delu Mure ni bilo opaziti že desetletja. »Na širše učinke vseh teh posegov pa bo treba še počakati. Z vodnogospodarskimi posegi smo namreč samo ustvarili razmere, da lahko narava dela po svoje, in počakati bomo morali vsaj do prve visoke vode, da bomo videli, ali smo ravnali prav,« pravi Koren.
Plavajočega mlina na Muri ni več
Ene največjih pomurskih znamenitosti, plavajočega mlina pri Otoku ljubezni v Ižakovcih, ni več. Potem ko se je dalj časa potapljal, se je ob dviganju z reke sesul sam vase, njegovi ostanki pa čakajo, da jih odstranijo. Na istem mestu bodo postavili nov mlin, ki bo stal okoli 250.000 evrov.
Kot je za STA povedal župan občine Beltinci Marko Virag, bodo ustanovili skupino, ki bo usklajevala postavitev novega mlina. Zanj je projektna dokumentacija že pripravljena, občina ima v proračunu rezerviran svoj delež, čaka pa na razpis gospodarskega ministrstva, ki podpira take projekte.
Mlin v Ižakovcih so izdelali leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih plavajočih mlinov na Muri. Prvič se je potopil leta 2019. Potem so ga delno popravili, zamenjali deske na mlinski brvi, poškodovano ograjo, lopatice kolesa, namestili os kolesa, zavarili posamezne kovinske dele na kolesu, nastale luknje na čolnih zatesnili, v celoti zamenjali letvice v notranjosti čolna ter obnovili čelo čolnov. Težav je bilo sicer več, med drugim je deroča reka julija 2020 z njega odnesla mlinsko kolo in ga poškodovala.
Kot pravi Gabrijela Küzma, direktorica beltinskega zavoda za turizem, kulturo in šport, ki upravlja Otok ljubezni, so skupaj z lastniki, to je beltinsko občino in ižakovsko krajevno skupnostjo, iskali rešitve za trajno sanacijo mlina oziroma so se nagibali k izdelavi novega.
Potem ko se je konec septembra mlin spet začel potapljati, so iz manjšega čolna, mlin namreč plava na dveh, vsake tri ure izčrpali vodo. Pred dvema tednoma so se odločili mlin dvigniti z reke, vendar se je pri dvigovanju večjega čolna s hišico in mlevnim sistemom polomil tram, na katerega je bila pripeta veriga, mlin je zgrmel nazaj v reko ter se sesul sam vase. Te ostanke bodo poskušali dvigniti iz vode, čeprav so poleg dotrajanega čolna, mlinske hiške in strehe zdaj uničeni na dnu Mure tudi mlevski sistemi ter mlinski kamen.
Kot še pravi Küzmova, upajo, da bodo še lahko rešili kakšen element, ki ni dokončno poškodovan, ter ga shranili oziroma uporabili v novem mlinu.
